Pogled od težkega dela umazanega in izmučenega afganistanskega dečka je pretresljiv, da te zmrazi. Avtor portreta Steve McCurry, eden najvplivnejših pripovedovalcev zgodb našega časa, je fotografijo obsodbe otroškega dela prvič postavil na ogled v Trstu. Na razstavišču Salone degli Incanti so odprli njegovo najbrž največjo razstavo doslej z več kot 150 fotografijami. Med njimi so tako njegova najbolj znana dela kot tudi še neobjavljene zgodbe.
»Ta zbirka bo obiskovalcem ponudila pogled v različne svetove, ki sem jih v življenju imel srečo dokumentirati,« je ob odprtju razstave po videopovezavi poudaril McCurry. Pogledi sveta, ki jih je dežela Furlanija - Julijska krajina umestila v okvir prihajajoče Evropske prestolnice kulture Nova Gorica - Gorica 2025, bodo na ogled do 4. maja prihodnje leto.
Prizori vsakdanjega življenja, intenzivni portreti, duhovnost, otroci, vojne, Afganistan, begunci, vez med človekom in živalmi, pejsaži, podnebne spremembe ... sestavljajo mozaik čustev, ki pritegnejo pogled in se dotaknejo duše. Tu je ena njegovih prvih ikon, indijski krojač v vasi Porbandar, poplavljeni v monsunu: do vratu v rjavi vodi, skoraj plava, in na ramenih drži zarjavel šivalni stroj, z rahlim nasmeškom na obrazu kljub dramatični situaciji. »Dolge mesece ni vode, nobenega dežja sploh. Nato je naenkrat vode preveč. To je kruti paradoks monsuna,« je McCurry zapisal kot uvodni stavek v monografiji Monsun, ki je eden njegovih prvih velikih projektov v 80. letih prejšnjega stoletja. A zgodba ima nadaljevanje, izvemo.
»Fotografija, na kateri se vidi ime tovarne šivalnih strojev Pfaff, je bila objavljena na naslovnici National Geographica. Ko so jo videli v tovarni Pfaff, so sklenili: najdite nam tega krojača! Podarili so mu nov šivalni stroj,« pravi kustosinja razstave v Trstu Biba Giacchetti, ki z ameriškim avtorjem sodeluje že 27 let in je ena največjih poznavalk njegovega opusa.
Raje nam daje misliti, kot bi šokiral s prizori
Indijo je fotoreporter obiskal več kot devetdesetkrat in se je ni nikoli zasitil. Velik del razstave pa zajema čudovit nesrečni Afganistan, s katerim ima McCurry prav tako dolgoletno posebno vez. »Ko se je konec 70. let pred vročino in vlago indijskega monsuna umaknil na sever, se je v Pakistanu znašel v begunskem taborišču in želel posneti fotografije. Hočeš prave zgodbe? Pridi z nami, ga je povabila skupina beguncev. In ga preoblečenega v domačina pretihotapila v Afganistan, na območja pod nadzorom mudžahidov, kjer je prvi na svetu dokumentiral strahote sovjetske invazije. Posnete fotografske filme mu je, zašite v pokrivalu in skrite v nogavicah, uspelo prinesti v Indijo in v ZDA,« spomni Biba Giacchetti.
Leta 1979 je svet iz njegovih fotografij izvedel za sovjetsko-afganistansko vojno in to je bila tudi prelomnica v njegovi karieri. McCurry se je še velikokrat vrnil v Afganistan. Z reportažami od tam je prejel tudi zlato medaljo Roberta Cape. »V njegovih arhivih so fotografije strašnih prizorov, a na razstavah ne želi šokirati, raje nam želi dati misliti,« poudarja kustosinja.
Seveda niti v Salonu degli Incanti ne gre brez afganistanske deklice s predirnimi zelenimi očmi, ki jo je McCurry 12-letno fotografiral leta 1984 v dekliški šoli v begunskem taborišču v Pakistanu. Ne da bi slutil, kakšen svetovni vpliv bo imela. Portret, trikrat objavljen na naslovnici National Geographica, je postal simbol beguncev. Ime ji je Sharbat Gula. Leta 2003 jo je fotograf po dolgem iskanju znova našel v Pakistanu in posnel nov portret, pozneje so jo pakistanske oblasti deportirale nazaj v Afganistan. Z vrnitvijo talibanov na oblast je bilo njeno življenje v domovini ogroženo. Z družino so ji pomagali priti najprej v Italijo, danes pa Sharbat Gula z družino živi v Nemčiji.
Otroci so pomembna rdeča nit te razstave, poudarja McCurry. Tudi za fotografijo velblodov iz Kuvajta, ki se mirno pasejo pred grozeče gorečimi naftnimi polji iz prve zalivske vojne leta 1991, so zaslužni otroci. Steve McCurry je zanjo dobil nagrado world press photo – tako je odločila otroška žirija.
»Ne raziskuj preveč in se ne poglabljaj vnaprej, pojdi ven, izgubi se na cestah, najdi zgodbo in fotografiraj. Pogosto najboljše fotografije nastanejo na poti do cilja,« je eno od vodil McCurryja. To ni bombastična razstava, prej intimno potovanje po vsem svetu, od Indije, Mjanmara, Afganistana, Kitajske do saharskih držav, Antarktike ... »Upam, da bomo s to zbirko fotografij lahko skupaj ugotavljali, kdo smo, in poglobili svoje razumevanje tega nenehno spreminjajočega se sveta,« poziva avtor.
Steve McCurry priznava, da so se ga dotaknile tudi zgodbe z obmejnega območja med Slovenijo in Italijo, tiste meje, ki je po drugi svetovni vojni ločila ljudi, zdaj pa se jih tudi s projektom Evropske prestolnice kulture Nova Gorica - Gorica 2025 trudi bolj povezati. McCurry je poleti lani kot poseben gost skupaj slovensko fotografinjo Meto Krese in italijanskim kolegom Alexom Majolijem našel navdih v zgodbah ljudi v Novi Gorici in Gorici, predolgo ločenih z mejo, za projekt Trije pogledi v okviru Evropske prestolnice kulture.
Vse bliže edinstven projekt iz Nove Gorice in Gorice
Velika razstava, rezultat dela s treh zornih kotov, nas na ogled še čaka v prihodnjem letu na vrhuncu Evropske prestolnice kulture. »To je eden najbolj izjemnih projektov, pri katerih sem delal. Čutim, da je tu mogoče še veliko odkriti,« meni McCurry. Slovenijo že dobro pozna, pravzaprav jo šteje med svoje najnevarnejše odprave; leta 1989 je na svojem prvem obisku z malim zasebnim letalom strmoglavil v Blejsko jezero in imel veliko srečo, da je ostal živ.
V Filadelfiji rojen Američan je kot 19-letni fotoreporter pri lokalnem časopisu ugotovil, da hoče vse življenje potovati, upodabljati svet in pripovedovati zgodbe, ki se ga dotaknejo. Pri tem poklicu ni upokojitve, to je kot dihanje, ne moreš ga kar ustaviti, pravi avtor. Pri 74 letih še vedno »živi kot norec« in fotografira vsak dan.
