»Mislim, da je to eden najlepših večerov v mojem življenju. Da končam tam, kjer sem bil najraje, na igrišču, v družbi prijateljev in soigralcev. Hvala vsem, ki ste prišli. Tisti, ki igrate, imate naporno sezono. Najpomembnejša je pa družina. Rad bi se zahvalil očetu, mami, teti, babici, otrokoma, vsem, ki ste me podpirali vsa ta leta. Nikoli ne bom pozabil, dal sem vse od sebe, zadnji atom moči, ko sem igral za Slovenijo. Hvala lepa za vse. Upam, da ste se imeli fino,« je ob koncu svoje poslovilne tekme vidno ganjen, utrujen in s solznimi očmi povedal Goran Dragić, eden najbolj cenjenih slovenskih košarkarjev in športnikov vseh časov.
Ugledna zasedba
O njegovi priljubljenosti je vse povedala povsem razprodana in napolnjena dvorana v Stožicah ter na stotisoče gledalcev neposrednega TV-prenosa (katerega skrajšan posnetek si je mogoče ogledati tudi na spletni strani NBA), o njegovi cenjenosti pa tudi ugledna zasedba košarkarskih zvezdnikov z vsega sveta. Med njimi so bili tudi takšni z nazivi najboljših igralcev sezone v NBA (Srb Nikola Jokić trikrat, Kanadčan Steve Nash dvakrat, Nemec Dirk Nowitzki enkrat), dobitniki prstanov NBA (poleg Jokića in Nowitzkega še Američana Kevin McHale in Chris Bosh ter Slovenci Beno Udrih, Rašo Nesterović in Vlatko Čančar), številni sedanji in nekdanji člani najboljše košarkarske lige na svetu (Srba Bogdan Bogdanović in Boban Marjanović, Američan Josh Richardson, Črnogorec Nikola Vučević, Argentinec Luis Scola, Slovenci Luka Dončić, Boštjan Nachbar, Matjaž Smodiš, Primož Brezec, Uroš Slokar ...) in drugi priznani košarkarji.
Dragić prstana za naslov prvaka NBA sicer ni osvojil, a je na malce odvečno vprašanje TV-novinarke, ali bo to kaj manjkalo v njegovi karieri, najbolje odgovoril kar vprašani Chris Bosh. »Goran je odličen igralec in – kar je še pomembnejše – krasen človek. Nanj se lahko zaneseš. Ko pogledaš tole polno dvorano in vidiš, kdo vse je prišel na njegovo poslovilno tekmo, ti je vse jasno. Lahko sicer imaš prstan NBA, pa si vseeno slab človek in se nihče ne bo prišel poslovit od tebe. Tukajšnje vzdušje najbolje pokaže, kako ga občudujejo, in to je več vredno od naslova prvaka NBA,« je povedal njegov nekdanji soigralec v Miamiju, ki se je moral čez noč upokojiti zaradi težav s krvnimi strdki in je prvič odtlej sploh nastopil na kakšni tekmi. »Ko sem videl Raša, da je šel na parket, sem si rekel: Okej, tudi jaz grem lahko nekajkrat gor in dol po igrišču,« je pojasnil svojo nepričakovano odločitev, ki je odmevala tudi v ZDA.
Poln hvale o Goranovih človeških kvalitetah je bil tudi Kevin McHale, Goranov trener v Houstonu, prej pa odličen igralec Bostona, s katerim je osvojil tri naslove prvaka. »Goran je še boljši človek, kot je bil igralec. Pri njem najbolj cenim trdo delo in trud, ki ga je vlagal vsak dan. Ni ga bilo strah postaviti se proti komur koli. Igral je obrambo, napadal, tudi ko je zgrešil, ga to ni vrglo iz tira … To je zmagovalna miselnost. Prvič sem ga videl, ko je bil še zelo mlad. Bil je izjemen športnik. Potem sem imel privilegij, da sva sodelovala v Houstonu. Je eden mojih najljubših igralcev, ki sem jih treniral. Zares je izjemen človek. Vedel sem, da bo dober, a ne tako, kot je potem res bil,« je dodal legendarni Kelt.
Tudi Ivo Daneu, slovenska košarkarska legenda, je poudaril poseben pomen svojega mlajšega kolega. »Goran je res legenda. Ker legenda ni samo uspešna v športu, ampak je osebnost, nekdo, ki mu ta naslov da okolica in se mu za to prikloni. Je hkrati vrhunski športnik in pošten človek. Je hkrati Goran Dragić iz NBA in Gogi iz Kosez. Je kapetan zlate reprezentance in mentor mladim otrokom v svojem kampu,« je razložil Daneu.
Težki začetki
Goranu ob prihodu v NBA, kamor je bil izbran šele sredi drugega kroga nabora, ni bilo postlano z rožicami. »Spomnim se, da so kmalu po mojem prihodu v NBA zapisali, da sem najslabši igralec v ligi in da bi se moral pravzaprav pisati Tragic in ne Dragić. To ti ostane v glavi. Vsakič ko sem bil na treningu, sem želel dokazati tem ljudem, da se motijo. Tudi tistim doma v Sloveniji, ki so mi govorili, da sem za NBA presuh in da nimam dovolj dobrega meta z razdalje. Take kritike mora igralec sprejeti, jih izrabiti za motivacijo in se iz tega kaj naučiti,« je Goran povedal pred desetimi leti, ko je bil uvrščen v tretjo najboljšo peterko celotne lige in razglašen za igralca, ki je najbolj napredoval.
Leta 2018 je kot prvi slovenski košarkar dosegel še enega od mejnikov – nastop na tekmi vseh zvezd. Po statističnih podatkih bi si ga zaslužil že nekaj let prej, ko je poleg Stepha Curryja postal edini branilec po Draženu Petroviću, ki je v celotni sezoni dosegal več kot 20 točk na tekmo z vsaj 50-odstotnim metom iz igre in 40-odstotnim metom za tri točke. »Seveda bi si želel biti na tekmi vseh zvezd že prej. A to ni več pomembno. Vedno sem bil skromen fant in vedno sem tudi negativne stvari skušal uporabiti kot motivacijo za dodatno delo ter upal, da se bo to obrestovalo. In se res je, zato sem srečen. Ko sem prišel, nisem igral veliko. Razmišljal sem, da bi se vrnil v Evropo. K sreči sem imel mentorje, Steva Nasha, Granta Hilla in Amara Stoudemira, ki so mi govorili, naj bom potrpežljiv. Potem sem priložnost res dočakal, začel igrati dobro in zdaj sem ponosen na vse, kar sem dosegel,« je ameriškim novinarjem leta 2018 razlagal Dragić, ki so mu soigralci zaradi lažje izgovarjave nadeli vzdevek Dragon (Zmaj). Goranu je bil všeč tudi zato, ker je zmaj simbol njegovega rojstnega mesta Ljubljane.
A kljub slavi, ki jo je požel tudi v NBA, bo Slovencem najbolj ostal v spominu kot kapetan reprezentance, s katero je leta 2017 v Carigradu osvojil naslov evropskega prvaka, edini slovenski v katerem koli moštvenem članskem športu, sam pa bil izbran za najboljšega igralca prvenstva. Tedaj je tuje novinarje opozoril še na soigralca Dončića, ki je bil izbran v najboljšo peterko, Goran pa je pravilno napovedal, da bo nekoč tudi eden najboljših na svetu. Dragić je v rednem delu lige NBA odigral 374 tekem, na katerih je v povprečju dosegal 17,7 točke in 5,4 podaje, za slovensko reprezentanco pa 90 tekem. Zdaj je odigral še svojo edino poslovilno tekmo, ki je bila velik in odlično pripravljen organizacijski zalogaj, bo zapisana v slovensko zgodovino kot eden najbolj spektakularnih in dobrodelnih športnih dogodkov pri nas, saj so na njem z dražbo, vstopninami in prostovoljnimi prispevki zbrali več kot 600.000 evrov za mlade športnike. »Sem Gogi iz Kosez, odrasel sem v Ljubljani in rad se vračam. Vesel sem, da lahko nekaj vrnem okolju, v katerem sem odraščal. Da bodo mladi imeli boljše pogoje in da bomo lahko imeli nove športnike, na katere bomo lahko ponosni,« je s svojem slogu preprosto in iskreno razložil zlati kapetan, ki res ne potrebuje prstana NBA, da bi ga še bolj spoštovali in imeli radi.
