Da je Slovenija športna država, je že približno tako oguljena fraza kot tista, ki pravi, da je žoga okrogla. Pri čemer je še posebno zanimivo, da se naši športniki še zdaleč niso osredotočili zgolj na nekaj disciplin, kot počnejo celo v bistveno večjih državah z desetkrat ali celo stokrat več prebivalci. Oznaka, da smo dežela smučarjev, je tako le še oddaljen spomin, saj smo vmes postali dežela domala vseh ekipnih in številnih posamičnih športov. Ko omenjamo slednje, pa ne moremo mimo dejstva, da še nikdar v zgodovini slovenski športniki niso bili tako dominantni v tako globalno razširjeni in po vsem svetu razviti disciplini, kot smo prav v zadnjih letih. Še zlasti v letošnjem.

Zgodovinska sezona

Beseda seveda teče o kolesarstvu, v katerem je za Slovenijo že tako in tako zgodovinska sezona, pri čemer bo kmalu na vrsti še svetovno prvenstvo, ki se bo v Zürichu v Švici začelo v soboto, 21. septembra, in se končalo teden dni pozneje. Četudi na njem slovenski kolesarji ostanejo povsem praznih rok, sta namreč Tadej Pogačar in Primož Roglič letos spisala zgodbo, ki je tako rekoč neponovljiva. Po zaslugi skupnih zmag, prvega na dirkah po Italiji in Franciji ter drugega na dirki po Španiji, je Slovenija namreč postala šele četrta država, katere kolesarji so dobili vse tri tritedenske dirke v enem koledarskem letu. Pred tem je to uspelo le velesilam in nekajkrat večjim državam: Franciji leta 1964 (Jacques Anquetil je dobil dirki po Italiji in po Franciji, v Španiji je zmagal Raymond Poulidor), Španiji 2008 (Alberto Contador je zmagal v Italiji in Španiji, v Franciji pa Carlos Sastre) in Veliki Britaniji 2018 (edina s tremi različnimi zmagovalci, Chris Froome je dobil Giro, Geraint Thomas Tour in Simon Yates Vuelto).

Pri tem omenjeno še zdaleč ni vse. Pogačar je denimo ob tem tako na Giru kot na Touru letos dobil še po šest posamičnih etap, ob tem pa je na dirkah svetovne serije zmagal še na tedenski preizkušnji po Kataloniji in na enodnevnih dirkah Strade Bianche, Liege–Bastogne–Liege ter pred dnevi še na veliki nagradi Montreala. Primož Roglič je medtem na Vuelti dobil tri posamične etape, ob tem pa na dirkah najvišje ravni zmagal na enotedenski dirki po Dofineji.

Dobro delo slovenske stroke

Presežnikov, s katerimi bi lahko opisali dosežke Pogačarja in Rogliča, ki se jima tu in tam pridruži še kakšen drug slovenski kolesar – letos je denimo enodnevno dirko svetovne serije Omloop Het Nieuwsblad v Belgiji dobil Jan Tratnik – je tako že davno zmanjkalo. Pa ne le za letošnjo sezono. Če pogledamo zadnjih šest, je Sloveniji pripadlo kar devet od 18 skupnih zmag na največjih tritedenskih dirkah. Ali natanko polovica! Le kdo bi še na začetku leta 2019 upal napovedati, da se obeta tako zmagovito obdobje slovenskega kolesarstva ... »Sam zagotovo ne! Kaj tega se je slišalo povsem nadrealistično. Pred tem smo bili zadovoljni z 'majhnimi stvarmi', zmagami Boruta Božiča in pozneje Luka Mezgeca, pa še pred tem s tretjim mestom Andreja Hauptmana na svetovnem prvenstvu ... Gibali smo se v teh okvirih in se v njih videli tudi naprej, a sta se nato zgodila dva zares ekstra talenta,« je vse skupaj ob našem klicu pokomentiral eden prvih slovenskih poklicnih kolesarjev in dolgoletni direktor članskih reprezentanc Martin Hvastija, ki je bil tako ali drugače vpet v razvoj večine slovenskih kolesarjev, ki danes žanjejo uspehe, zato ob omembi ekstra talentov dobro ve, da sta morala oba slovenska asa za uspeh svoji nadarjenosti dodati še obilico trdega dela: »Talenti so redki. Rodijo se redko in ne povsod, a če tak talent ne pade na plodna tla, tudi rezultata ni. V slovenskem kolesarstvu se je v zadnjih desetletjih vselej delalo dobro, in ko smo našli talent, smo ga vselej pripeljali do določene stopnje, potem pa so pač šli naprej. Tudi pri Rogliču in Pogačarju je treba povedati, da sta posledica dobrega dela slovenske stroke. Za Pogačarja se denimo ve, da je plod sistematičnega dela od mladih nog naprej, a tudi Rogliča ne bi bilo brez slovenskega znanja. Ne glede na to, da se je s kolesarstvom začel ukvarjati pozno, je bilo to znanje namreč ključno.«

Meja je nebo

Pri vsem skupaj je morda najlepše, da ne eden ne drugi še nista rekla zadnje besede in se tako pri Pogačarju kot tudi še pri malce starejšem Rogliču lahko veselimo še številnih napetih bojev in zmag na največjih dirkah. »Menim, da je Roglič še vedno v stanju, da bi lahko zmagal na dirki po Franciji, še sploh z nekaj malega pomoči Fortune. Pogačar pa medtem lahko naredi domala vse, kar si želi. Torej je njegova meja nebo ...« je glede prihodnosti optimističen tudi Martin Hvastija, medtem ko sta o svojih načrtih pred kratkim spregovorila tudi oba slovenska junaka. Primož Roglič je po zmagi na letošnji Vuelti iz rok direktorja legendarnega španskega športnega časnika Marce Juana Ignacia Gallarda prejel posebno nagrado za zgodovinski dosežek na Vuelti, ki jo je osvojil že štirikrat, kar je doslej uspelo le še domačinu Robertu Herasu, v intervjuju za omenjeni časopis pa med drugim povedal, da je prvi cilj svetovno prvenstvo. »Nato se nameravam oktobra udeležiti dirke Giro dell'Emilia in tudi zadnjega spomenika sezone, dirke po Lombardiji,« je še dodal, medtem ko se je še dlje v prihodnost v intervjuju za CNN ozrl Tadej Pogačar, ki je ob tem poudaril, da ne mara govoriti o tem, kaj se lahko zgodi v prihodnosti. »Tri Toure sem osvojil, morda je pred mano še deset let kariere, če bom seveda zdrav. Možnosti za pet zmag na Tourih torej so, a to ni cilj, ki bi si ga zastavil,« je povedal, a vendarle dodal, da si želi osvojiti vseh pet kolesarskih spomenikov (manjkata mu Milano–San Remo in Pariz–Roubaix) ter vsi tri tritedenske dirke (zmagal ni le še na Vuelti).

Če se ozremo še dlje v prihodnost, v čas po Pogačarju in Rogliču, je na vidiku kakšen nov talent takšnega formata? »Bom odgovoril takole: prihodnje leto bo minilo okroglih 40 let od zadnje zmage francoskega kolesarja na dirki po Franciji. S tem, da imajo denimo v kategoriji do 23 let 200 licenciranih kolesarjev, mi pa smo jih imeli letos 22,« je na svoj način odgovoril Martin Hvastija.