Avgusta so minila tri leta, odkar je v Afganistanu po umiku tujih vojaških sil pod vodstvom ZDA islamistično gibanje talibanov znova prevzelo oblast. Umik, ki se je končal 30. avgusta 2021, zaznamuje tudi uraden zaključek dvajsetletne vojne in zahodne vojaške prisotnosti. Vendar v državi z več kot 43 milijoni prebivalcev miru (še) ni. Talibanska oblast bije drugačno vojno, vojno proti polovici prebivalstva, in jo po vnovičnem prevzemu oblasti le še zaostruje: vojno proti ženskam, ki predstavljajo slabo polovico prebivalstva. Žensko življenje za talibane ni vredno veliko in kljub zagotovilom o spoštovanju pravic žensk in deklet, danih mednarodni javnosti avgusta 2021, talibani od prvega dne svoje vladavine uvajajo politiko sistematične diskriminacije, ki krši človekove pravice.
Ženske vse bolj nevidne
Po avgustu 2021 radikalna islamistična skupina, ki sledi strogi interpretaciji islamskega prava, šeriata, ni izgubljala časa in je že v dobrem letu uspela »povoziti« vse mukoma pridobljene pravice žensk. Ponovila se je zgodba vzpostavljanja spolnega apartheida, ki je zajela tako izobraževanje kot zaposlovanje in prisotnost žensk v javnem prostoru. Najprej je prišlo do prepovedi izobraževanja žensk in deklet – za deklice po 12. letu starosti se pot pridobivanja znanja konča. Sprva »začasen« ukrep prepovedi izobraževanja danes v polnosti živi.
Oktobra 2022 je režim ženskam prepovedal izbiro študijskih univerzitetnih programov kmetijstva, rudarstva, gradbeništva, veterine in novinarstva, češ da so ti predmeti za ženske »pretežki«. Kmalu je po oceni talibanov za ženske postalo »pretežko« celotno univerzitetno izobraževanje, saj so dva meseca kasneje, decembra, ženskam povsem prepovedali obiske javnih in zasebnih univerz.
Še rigoroznejše izločanje žensk iz javnega življenja je pripeljalo do zadnjih, že težko razumljivih zakonodajnih ukrepov, kot je prepoved ženskega glasu v javnosti: ženski glas velja za intimnega, zato se ga med petjem, recitiranjem ali glasnim branjem v javnosti ne sme slišati.
Avgusta je začela veljati zakonodaja, ki določa pravila vedenja in ravnanja tako v zasebnem kot v javnem življenju ter temelji na strogi interpretaciji islamskega prava. S sabo prinaša številne omejitve za ženske, vključno s prepovedjo glasnejšega govorjenja v javnosti in obveznostjo zakrivanja obraza. Prepovedi niso nove, njihova uzakonitev pa bi lahko omogočila še ostrejši nadzor in tudi kaznovanje prebivalstva.
Več moči moralni policiji
Na 114 straneh, ki so jih pregledali novinarji agencije Associated Press, je po prevzemu oblasti pred tremi leti talibanska oblast zapisala prvo uradno razglasitev tako imenovanega zakona o uveljavljanju kreposti in preprečevanju greha v Afganistanu. S tem so še dodatno razširjena pooblastila leta 2021 ustanovljenega ministrstva za spodbujanje kreposti in preprečevanje greha, ki bedi nad moralno brezmadežnostjo afganistanskega prebivalstva in ki je s tem dobilo tako zeleno luč kot dodatno moč za uveljavljanje nadzora in kaznovanje neposlušnih.
Odlok potrjuje in razširja stroge omejitve življenja afganistanskega prebivalstva, ki so jih uvedli talibani, vključno s pravili oblačenja, s katerimi se zlasti od žensk zahteva, da v javnosti zakrivajo svoja telesa in obraze. Prepovedane so objave fotografij živih bitij, predvajanje glasbe, prevoz samostojnih popotnic, seveda tudi mešanje moških in žensk, ki si niso v sorodu, ženskam ni dovoljeno pogledati moškega, s katerim niso v sorodu.
Misija Združenih narodov v Afganistanu (Unama) je v poročilu, objavljenem v začetku julija, zapisala, da talibanska moralna policija prispeva k vzdušju strahu in ustrahovanja med Afganistanci. Med avgustom 2021 in marcem 2024 so dokumentirali najmanj 1033 primerov, ko so uslužbenci ministrstva med izvajanjem ukazov uporabili silo, s čimer so kršili svobodo osebne ter telesne in duševne celovitosti. Zatekali so se k uporabi groženj, samovoljnih aretacij in pridržanj, čezmerni uporabi sile in siceršnjemu slabemu ravnanju. Tarče so bili večinoma moški zaradi domnevnega kršenja talibanskih ukazov, ali pa jih je kazen doletela, ker so načela moralne policije kršile njihove sorodnice. Talibanska oblast je ugotovitve misije ZN zavrnila.
Brez milosti nad protestnice
Afganistan je bil nekdaj drugačen, prijaznejši tudi do žensk, ki so že leta 1919 dobile volilno pravico. Vrata prve dekliške šole so se odprla leta 1920, izobraževanje, poučevanje, sodelovanje žensk v družbi je bilo vsaj po mestih nekaj samoumevnega. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je afganistanska vlada starost za ženske, ko se lahko poročijo, z 18 zvišala na 21 let, odpravila je poligamijo in uvedla obvezno izobraževanje.
Preobrat je prinesla zmaga proti Sovjetski zvezi konec osemdesetih let, ko so mudžahedini – in kasneje tudi talibani – uvedli stroge omejitve pravic žensk. Predah in napredek je prinesla intervencija Natovih sil pod ameriškim vodstvom leta 2001. Vendar so talibani po vrnitvi na oblast, najverjetneje opogumljeni z zmago nad močno Ameriko, nadaljevali v prvi vladavini začeto delo omejevanja temeljnih svoboščin žensk. Ženske so se uprle, šle tudi na ulice večjih mest, protestirale – in za nepokornost plačale ceno. Njihove zahteve, združene v sloganu »Hrana, delo, svoboda«, talibanov niso ganile in upornice so hitro občutile njihov srd. Postale so tarča nadlegovanj in zlorab, aretacij in pridržanj, groženj s smrtjo s kamenjanjem, poročajo tudi o izginotjih ter fizičnem in psihičnem mučenju. Zgodbe, ki jih ženske anonimno zaupajo medijem, so si podobne: bile so pretepene, zlorabljene, zaprte ali tarče groženj s smrtjo s kamenjanjem. Vse to zato, ker so si upale na ulicah izraziti jezo zaradi izgube pravice do dela in izobraževanja.
In ne pozabimo še na višek ironije: v nekdanji stavbi ministrstva za ženske zadeve ima danes prostore »štab« zloglasnega ministrstva za spodbujanje kreposti in preprečevanje greha ...
Ženske se ne (pre)dajo
Kljub velikemu tveganju ženske na različne načine skušajo priti do znanja. Po državi je organizirana mreža skrivnih šol, kjer v neformalnem okolju in skrito za štirimi stenami poteka izobraževanje različnih predmetov. Zaradi strahu pred talibani se dekleta in ženske prej temeljito preveri.
Mnoge živijo tudi skrivna življenja na spletu: obiskujejo spletne tečaje, se učijo tujih jezikov s pomočjo umetne inteligence, telovadijo z videoposnetki o fitnesu in trgujejo s kriptovalutami. Do glasbe, ki je prepovedana, dostopajo preko kanala youtube, kjer spremljajo tudi različne humoristične serije. Svoje profile na družbenih omrežjih, kot so instagram, facebook in tiktok, skrivajo pred družino, zaradi strahu pred talibansko oblastjo se v objavah samocenzurirajo, so povedale sogovornice, ki so za Washington Post spregovorile o svojem skrivnem življenju na spletu. Ki ga, kot priznavajo, spremlja strah, da ne bo trajalo dolgo in da jim bo talibanska oblast nekega dne odvzela še to edino okno v svet ...
Seveda vse ženske in dekleta pri tem nimajo enakih pogojev. Ponekod je hitrost interneta zelo nizka, na podeželju dostopa do spleta marsikje niti nimajo. Druge pa, potisnjene v izolacijo, na spletu preživijo toliko časa, da njihove prijateljice že omenjajo zasvojenost ... »Internet je naše zadnje upanje,« je za časnik dejala 24-letna Beheshta. »Ampak nič ne more nadomestiti prave svobode.«
Leta 2021 je bila Efat stara 18 let in življenja pod prvo talibansko oblastjo ni poznala. Po koncu srednje šole je bila sprejeta na oddelek za psihologijo kabulske univerze. Ponoven vzpon talibanskega režima je njeno življenje čez noč obrnil na glavo in danes je internet, kot pravi, njena rešilna bilka. Telovadi ob gledanju vadb na kanalu youtube, dneve preživlja ob brskanju po spletu, s prodajo svojih slik preko instagrama je celo zaslužila nekaj denarja. Kako omejujoče je življenje za ženske, postane bolj jasno, ko pove, da si zato, ker ne sme v park, posnetke in slike parkov ogleduje na spletu in na tak način najde navdih za umetniško ustvarjanje. Virtual Private Network (VPN), kar lahko prevedemo v navidezno zasebno omrežje, je njen najboljši prijatelj, saj ščiti njene spletne dejavnosti in zasebnost pred zvedavimi talibanskimi nadzorniki. Talibani namreč dostopa do interneta (še) niso uspeli omejiti, prav tako jim ga – po kitajskem zgledu – ne uspe nadzorovati. Razlog je zelo enostaven: tehnološka podjetja iz Silicijeve doline ne sodelujejo z afganistanskimi oblastmi, ki imajo same zaradi pomanjkanja denarja zvezane roke.
