V odziv na zadnje dogajanje na temo nasilja pacientov nad zdravstvenimi delavci, na dogajanje v ambulanti nujne pediatrične pomoči v Ljubljani, bi želel pripomniti naslednje.
Sam se nedvoumno zavzemam za ničelno toleranco do nasilja. Kakršnega koli. To, kar se je dogajalo v tem primeru, je situacija, ki jo je v medije poslalo zdravstvo kot prikaz, kaj se ne bi smelo dogajati. Kot opomin vsem, da je na relaciji zdravstvene pomoči in nege obolelim in poškodovanim nasilno delovanje popolnoma nedopustno. Temu bi v nekem urejenem okolju, z visoko stopnjo zavedanja, kaj je prav in kaj ne, vseh (zaposlenih v sistemu in državljanov v vlogi pacientov in ostalo) še kako prikimal. Vendar!
Pri nas takega okolja ni. Še več. Pri nas je sistemsko okolje (v tem primeru zdravstvo) v padu. Z izjemo posameznikov, ki še premorejo občutek empatije, je postalo naše zdravstvo poligon za črpanje skupnega denarja vedno več posameznikov brez omenjenega občutka empatije. Točno to sedaj gledamo v tem, da je naše zdravstvo vedno dražje (za državno blagajno in državljane), in to za vedno manjši izplen (oskrba pacientov).
Ko sem poslušal prikaz dogajanja po predstojnici enote Vič-Rudnik, sem dobil občutek, da se je zgodilo nasilno obleganje zdravstvene enote. Starša sta bila ves čas omenjana v množini, ne v dvojini. Nisem slišal nekoga, ki je bil neupravičeno napaden in bi kot tak željan biti slišan. Povedati svojo zgodbo, ki se ne bi smela zgoditi. Slišal sem aroganco, podkrepljeno s stopnjevanjem dogajanja. Nič o stiski, ki je starša pripeljala do takšnega obnašanja. In v tem je bistvo! Kakorkoli ni prav, kot sem že omenil, kakršno koli nasilje, so delavci v zdravstvu sedaj žrtve.
Njihova interpretacija je, ali nasilje nad njimi ali nedopustne razmere za delo ali ne dovolj plačano delo ali kadrovsko pomanjkanje ali … Kje je po njihovo tukaj pacient? Oseba, ki je v stiski. Ki pride k njim po pomoč, za katero so edino oni usposobljeni. Ki, preden pride do oskrbe, dodatno oboli ali celo umre. V vašem dojemanju, dragi zdravniki, pa kakorkoli se grdo sliši, pacienta ni. Ste samo vi.
Pa saj to kažejo razmere, ki jih živimo. Pa mi razložite nasprotno, tako, da bom razumel. Zakaj ste za državo in državljane tako dragi? Zakaj stotisoče ljudi nedopustno dolgo čaka na obravnavo? Zakaj se število državljanov brez osebnega zdravnika nedopustno hitro povečuje? In zakaj, ko pridem v stiski do vas in ne morem do vas, zakaj vam tega ne smem povedati, ker to takoj vzamete kot grožnjo?
Moje laično razumevanje takšnega stanja mi govori, da tega niso povzročili državljani, pacienti. Kdo torej,
po vaše?
Franci Kostrevc, Dobrova
