Primer takšnega ravnanja je nezakonit in tajen izbris neverjetnega števila 25.641 stalnih prebivalcev Slovenije, ki se je zgodil 26. februarja 1992. Predstavlja najslabšo mogočo popotnico samostojni državi. In to le dva meseca zatem, ko je na novo nastala država Slovenija sprejela ustavo, s katero na svojem ozemlju varuje (3. čl.) človekove pravice in temeljne svoboščine. Kako se je sploh lahko zgodilo, da je bilo z aktom (ukazom) izvršilne veje oblasti množici prebivalcev Slovenije izbrisano stalno prebivališče in ukinjene vse pravice (do dela, socialnega in zdravstvenega zavarovanja, izobraževanja, stanovanja ...), ki so vezane na stalno prebivališče v državi Sloveniji?
Vrhunec nezakonitega ravnanja države pred tremi desetletji opisuje podatek, da država prizadetih stalnih prebivalcev Slovenije ni obvestila, da so dne 26. 2. 1992 z izbrisom ostali brez veljavnih osebnih dokumentov in vseh človekovih pravic in svoboščin, ki jih na svojem ozemlju varuje država Slovenija. Temeljna ustavna listina o osamosvojitvi in neodvisnosti republike Slovenije, sprejeta 26. junija 1991, je napovedala povsem drugačno ravnanje. V 3. členu te listine je zapisano, da Slovenija zagotavlja človekove pravice in svoboščine vsem osebam na ozemlju Slovenije ne glede na njihovo narodnost, brez sleherne diskriminacije, skladno z ustavo republike Slovenije in z veljavnimi mednarodnimi pogodbami.
Zgodilo se je ravno nasprotno. Državljani drugih republik, ki niso pridobili slovenskega državljanstva, so bili brez zakonske podlage tajno izbrisani iz registra stalnih prebivalcev Slovenije. Podatek, da takšen ukrep ni veljal za državljane drugih tujih držav, razkrije, da je šlo za nedopustno diskriminacijo. Akt izbrisa je bil skrbno načrtovan. Ustavno sodišče RS in Evropsko sodišče za človekove pravice sta v zvezi z izbrisom sprejela vrsto odločb, vendar vse do danes status vseh izbrisanih še ni urejen. Izvršilna in zakonodajna oblast se na vse mogoče načine izogibata dokončni ureditvi.
Vstop Slovenije v EU leta 2004 ni prinesel napredka, čeprav pogodba zavezuje članice Unije, da uresničujejo njene vrednote, kot so spoštovanje človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države in spoštovanje človekovih pravic. Kaj te vrednote pomenijo slovenskim politikom, se je pokazalo, ko je predsednica državnega zbora Klakočar Zupančič govorila o izbrisanih, poslanska skupina stranke SDS pa je protestno zapustila sejo DZ. Dvakratno predsedovanje Janše evropskemu svetu v stranko SDS ni prineslo nobene spremembe njene skrajno desne politike.
V rokah katerih politikov je bila oblast, ko se je izvršil množični izbris stalnih prebivalcev Slovenije? Krmilo države je bilo v rokah Demosove vlade, koalicije, ki jo je sestavljalo pet političnih strank. Na čelu vlade je kraljeval Lojze Peterle, delo ministra za notranje zadeve pa je opravljal Igor Bavčar. Ta dva politika sta zanesljivo neposredna odredbodajalca ukaza o izbrisu. Koliko so bili pri tem soudeleženi drugi ministri, ni mogoče ugotoviti.
Na žalost nimamo merske enote,
s katero bi lahko merili človeško gorje, gotovo pa je izbris najhujše gorje, ki je doletelo prebivalce Slovenije v sedmih desetletjih po drugi svetovni vojni. Posledice nezakonitega in tajnega izbrisa množice stalnih prebivalcev Slovenije so tako hude, da nobena kazenska sankcija storilcev ni ustrezna, pa tudi sicer
so potekli vsi roki za kazenski pregon. Skrajno neprimerno,pa je, da Peterle in Bavčar v javnosti nastopata kot politika, zaslužna za proces osamosvajanja. Če bi Peterle in Bavčar imela vsaj kanček človeške vesti, bi se v javnosti ponižno pojavljala v spokornih raševinastih oblačilih. Krivic izbrisanim to ne bi odpravljalo, obžalovanje povzročenega gorja izbrisanim pa bi bilo pohvale vredno človeško ravnanje.
Janez Krnc, Litija
