Prosil me je za pomoč, a je bilo po toliko letih prepozno za kar koli. Nezadovoljen z mojo razlago o neusmiljenih pravilih zastaranja je končno z nekaj zadrege rekel, da je pri njih vse posle vodila mati, ker oče ni znal ne brati ne pisati. Tako sva ostala oba nemočna ob resnični zaroti proti šibkemu nepismenemu človeku in ob razločno podpisani pogodbi.

V zadnjih tednih so mi prišle v roke knjige, ki se na zanimiv način dopolnjujejo v enotnem sporočilu o vzvodih moči, ki delujejo onkraj našega vpliva. Z nami mislim ljudstvo, katerega usodo v marsičem določa pretežno skriti ali skrivajoči se vrh. Večkrat ti vzvodi moči pritisnejo na posameznika ali skupino ljudi, če grozi, da bodo odkrite zlorabe.

Uvodoma opisana resnična zgodba je drobec, a zgovoren. Nadaljevanje je dosti bolj srhljivo, če vzamemo najprej v roke knjigo Jasmine Jerant Primer: Anhovo. Branje ponuja dokaze o lažeh, manipulacijah, uničevanju življenj in zdravja stotin prebivalcev Anhovega in bližnjih krajev, vse v imenu dobička za redke izbrane na eni strani, na drugi pa o drobtinicah sindikalnega in domnevnega bivanjskega standarda za delavce azbestne in cementne industrije in okoliške prebivalce. Knjiga je razširitev sijajnega in pretresljivega dokumentarca V žrelu kapitala, ki ga je posnela novinarka Mojca Dumančič. Ko imamo oboje pred očmi, si je treba zastaviti naslednje vprašanje.

Kaj so vedeli čisto vsi in se sprenevedali, lagali ter nadaljevali z morijo prebivalcev?

Kdor se je vsaj malo razgledal po azbestni krajini in pokukal naokoli še v preteklost, je moral prebrati vsaj naslednje.

Nevarnost azbesta se potrjuje že od začetka 20. stoletja do druge svetovne vojne. Velika Britanija je že leta 1931 sprejela zaščitno delovno zakonodajo. V 60. letih je uradna medicina potrdila mezoteliom kot azbestno bolezen. Odziv azbestne industrije je bil pravzaprav pričakovan – molk, zanikanje, grožnje zdravnikom. Začnimo z molkom. Leta 1967 je bilo poslano pismo Zavoda za zdravstveno varnost obratni ambulanti Anhovo o pregledu pacientov s pljučnimi spremembami. Dopis je padel v koš, našli pa so ga člani odbora za varstvo okolja 27 let (!) kasneje. Dr. Metoda Dodič Fikfak, zdravnica, ki je raziskovala arhive v tovarni, je ugotovila, kako močno je bila zdravstvena stroka v pesti tovarne. V tem dopisu je seznam 84 hudo obolelih delavcev, ki za to niso niti vedeli. Mnogi niso dočakali leta 1994, ko je bilo dotlej skrito pismo razkrito.

Leta 1980 direktor Salonita prejme pismo britanskega kolega, direktorja podobne tovarne, o nevarnosti azbesta. Priložena je brošura z nazornimi varnostnimi navodili za delavce. Vse ostane v predalu, kaj šele, da bi poskrbeli za prevod in upoštevanje.

Skorajda ni bolj žalostnega in prepričljivega dokaza o prikrivanju, kot je fotografija močno zasnežene pokrajine v osemdesetih letih, kjer je tovarna z okolico pod debelo belo odejo. Le da ni sneg, ampak azbest. Neusmiljena statistika doda podatek, da so v vasi Vrhovlje pomrli vsi moški, ki so delali na neki specifični točki v cementarni.

V 90. letih podjetje pojasni dr. Metodi Dodič Fikfak svoj položaj žrtve, saj se nihče ni vprašal, kolikšni bi bili stroški, če bi bilo treba skrbeti za preprečevanje onesnaženosti. Ta argument se ponavlja ob vsaki priložnosti, ko bi bilo treba za zdravje ljudi poskrbeti z vgradnjo čistilnih sistemov.

Ko leta 1996 končno prepovedo azbest, je treba dobičke kovati drugače. Začne se obdobje sežiganja odpadkov in novo zastrupljanje s kemikalijami. Nadaljujejo se desetletja prikrivanj, kjer so glavni akterji država, vodilni, zdravniki, strokovne institucije, glavni in tehnični direktorji. Ostane vprašanje, komu sploh še zaupati.

Gospodarski minister Počivalšek leta 2016 zmagoslavno izjavi: »Danes takšni ali drugačni ekoteroristi ustavijo projekt gradnje tovarne s tem, da ne podajo soglasja. Po novem bodo lahko dali le neobvezujoče negativno mnenje.«

Tovarna kot najhujši onesnaževalec sama izvaja meritve zastrupljanja, najema ugledne odvetniške pisarne, ki pritiskajo na zdravnike, da bi spremenili ocene. Predsednik uprave Salonita dobi leta 2023 toliko nagrade, kolikor je najvišja odškodnina za smrt delavca.

Civilna družba s pomočjo 600 podpisov zdravnikov končno doseže sprejem omejevalne zakonodaje za dolgoletne zastrupljevalce.

Italija je videti edina resna država pri preganjanju takega kriminala. Švicarski milijarder Stephan Schmidheiny, solastnik cementarne Eternit, je leta 2023 obsojen na 12 let zapora. Sodišče ugotovi, da je soodgovoren za okoljsko katastrofo. Njegovo tovarno delavci poimenujejo Tovarna smrti. Obsodijo ga za povzročitev smrti 392 ljudi.

Bi v podobnem procesu, ko bi se odvil pri nas, rekli, da gre za zaroto ekoteroristov? A kot kaže, so v Sloveniji povzročitelji varni pred roko pravice.