Zdi se, da je nadzor na meji oziroma zapiranje meja edina stvar, ki jo evropske države še obvladajo. Nekoč celina miru, »svetilnik« demokracije in »luč« človekovih pravic, postaja vse bolj zatohel kontinent, ki le nemočno zre v svet. Čeprav je zapiranje meja razmeroma preprost in morda komu všečen ukrep, bi bilo bolje, če bi se Evropska unija resno lotila reševanja največjih svetovnih problemov. Morda je zdaj še čas, da se izraelsko-palestinski konflikt konča. Če se ne bo, bo cel Bližnji vzhod »zagorel« in begunski val bo postal praktično neustavljiv. Evropska unija bi se morala nemudoma postaviti na stran miru in politične rešitve konflikta. Ni nujno, da bo to enostavno, a če ne poskusimo ... EU mora jasno in nedvoumno podpreti prizadevanja OZN za rešitev dveh držav – Izraela in Palestine. Zdajšnji konflikt se ni začel 7. oktobra letos, ampak že kmalu po 2. svetovni vojni.
Podobno velja tudi za rusko-ukrajinski konflikt. In dejstvo, da ga ni več v medijih, ne pomeni, da je izginil. Zdaj že vsi vemo, da bo Ukrajina postala predvsem evropski problem, saj se Američani z njo skorajda ne ukvarjajo več. Morda bi morala EU (končno) začeti s pobudo za resna mirovna pogajanja med Rusijo in Ukrajino. Daljši ko bo konflikt, več bo žrtev ter beguncev in višji bodo kasnejši stroški za preživetje Ukrajincev, kaj šele za obnovo te države.
V zelo bližnji prihodnosti se Evropi (in zato ni treba biti pretiran pesimist) obetata dve »fronti« beguncev in številne razrušene države v njeni bližini. Mejne kontrole tega ne bodo rešile. Poleg tega se bo – in tu ni treba biti vedeževalec – verjetno še zvišala inflacija zaradi dražje nafte. Lahko se zgodi tudi, da bo nafta z Bližnjega vzhoda bolj ali manj presahnila, ruske pa tudi skorajda ni več. Že zdaj temni oblaki nad evropskim gospodarstvom bodo postali orkanski. V tem primeru mejni nadzor spet ne bo rešil ničesar. Bolj verjetno je, da bodo varnostne sile potrebne znotraj države, saj bodo ljudje vse bolj nezadovoljni z nadaljnjim padcem življenjskega standarda. In reko beguncev iz razrušenih držav.
Morda se komu zdijo te napovedi mračne in pesimistične, vendar so žal zgolj realistične. Zato je zdaj čas za resno evropsko mirovno politiko, ne pa za navijaško zavzemanje za eno stran v konfliktu. Kot bi bili na nogometni tekmi, namesto v resničnem svetu, kjer nihče ne more zmagati in smo vsi poraženci. Evropa ima na svetovni ravni še vedno ugled in politični kapital iz preteklosti, a ga z vsakim dnem neaktivnosti zapravlja. Izzivi so veliki, a še vedno rešljivi. Vsekakor pa postavljanje mejnih kontrol ni prava smer.
Predvsem pa ima Evropa veliko odgovornost, da ne označuje celotnih narodov, etničnih, verskih in drugih skupin kot slabe, zlobne ali nevredne življenja. Zato bi morali spoštovati Ukrajince, Ruse, Američane, Izraelce, Palestince, Sirce, Libanonce in vse druge; spoštovati muslimane, Jude, kristjane in vse druge. Hkrati pa bi morali obsoditi politične, vojaške in gospodarske strukture, ki za svoje interese netijo številne konflikte, ki se danes odvijajo po svetu in nam jih (predvsem prek velikih medijev) poskušajo prikazati kot narodnostne, etnične ali verske probleme. Evropa o tem veliko ve, zato je njena odgovornost še toliko večja.
Torej, dragi politiki, treba bo storiti veliko več, kot le postavljati mejne kontrole.
Rok Kralj, Kamnik
