Podpiram odločitev zdravnikov, da bodo odslej prevzemali pobude za politične spremembe, a kaj, ko so tudi tokrat – z vložitvijo podpisov za spremembo kazenskega zakonika – znova dokazali, da mislijo samo nase kot pri vseh stavkah do zdaj. Morda so se malček spomnili še na druge zdravstvene delavce, a če sem zlobna, dodajam, da morda tudi zato, ker jim je še pred kratkim manjkalo 3000 podpisov do potrebne vsote 5000. Sicer ne vem, ali je še kdo razen zdravnikov pobudo sploh podpisoval, a sem zlobna (in s tem tudi agresivna), ker težko sprejemam komplekse večvrednosti. Pri komurkoli. Zdravniška elita naj bi bila vredna posebne zakonske določbe?
Zdravniki očitno menijo, z zdravniško zbornico na čelu, da so bolj kot drugi državljani »na udaru«, da si bolj kot drugi zaslužijo zaščito. Pred kom? Pred verbalno in (vsaj nakazano) telesno agresivnostjo tistih, zaradi katerih so se odločili za svoje plemenito ali »plemenito« poslanstvo. Kazen je vedno vzgojna, kazen deluje preventivno, trdijo. Res? Ne vem, kje so izbrskali dokaze za to. Zamišljajo si že plakate z grožnjami: »Ti, ti, če boš besedno ali, bog ne daj, če boš telesno nasilen, te čakajo grozne kazni …« Bolniki se bodo prestrašili, otrpnili, požrli jezik, skrili pesti in cilj bo dosežen. Tako se temu streže, če niste vedeli. A bolj v domišljiji nekaterih.
V zadnjem številki revije zdravniške zbornice, Isis, smo lahko prebrali uvodnik, kjer avtor, kirurg, eden izmed pobudnikov spremembe v kazenskem zakoniku, argumentira potrebo po njej, hkrati pa motivira kolege za podpisovanje (z vzbujanjem občutkov krivde). Medtem ko je propaganda delovala, je, po moje, argumentiral »malo mimo«, ker ni navedel dobrega primera. Prikazal je nemogoče razmere za diagnostično obravnavo vklenjenega pijanega moškega, agresivnega do vseh okoli njega. (Gotovo je bil tak že v gostilni ali doma, sicer ga policija ne bi vklenila.) Razumem težavnost in neprijetnosti, ne pa pričakovanj, da takih situacij s strožjim kaznovanjem ne bo. Bile so in še bodo, saj (lahko) človek v določeni fazi opitosti postane do okolja nasilen, samo vsebina verbalnega nasilja se lahko menja. Izključitev drugih (telesnih ali duševnih) vzrokov za pacientovo agresijo je pač naše delo. Če se kolega s tem težko sprijazni, mu svetujem »desenzibilizacijo« v kakšni psihiatrični sprejemni ambulanti pri indiciranem sprejemu bolnika proti njegovi volji. (Morda bi tam še pridobil dodatne veščine, kako v takih primerih ravnati?)
Zmotilo me je tudi kolegovo »kalimerovstvo«, češ da bi mediji gotovo dali tak dogodek »na zvočnik«, če bi se zgodil drugje, na primer, na sedežu politične stranke. Ali ne vidi razlike? Opit človek (morda od alkohola ali česa drugega odvisen), ki poleg tega vzbuja sum, zakaj je tako hudo agresiven, nima tam kaj iskati in postane hitro »material« za kakšno sočno novico. Ali naj mediji poročajo o vsakem agresivnem pacientu v zdravstvu? Tudi (po moje) ne drži, da nihče ne obsoja groženj in morebitnih napadov na zdravstvene delavce.
In seveda si zaslužijo (zaslužimo) delati v varnem okolju, a ne samo zdravniki, ampak vsi državljani. V varnem okolju bi morali ne samo delati – tudi živeti. In bolj kot o kaznovanju bi se morali pogovarjati o drugih primernejših rešitvah in bolj kot iskati »zunanje« krivce (novinarji, država ...) bi morali kdaj iskreno pogledati vase. Ali pa bomo raje šli po poti, da si bodo še predstavniki drugih poklicev izborili vsak svojo vrstico v kazenskem zakoniku, ki preventivno prav nič ne varuje, samo zagotavlja hujše kaznovanje. No, saj tudi »maščevanje« nekaj pomeni. Za nekatere.
Polona Jamnik, Bled
