Ljudje poznajo samo dve skrajnosti v parih: moški/ženski princip, dan/noč, plus/minus, jang/jin. Taka naj bi bila tudi ključna lastnost demokracije: menjavanje leve in desne opcije (ideologije). Kakor uro žene naprej nihanje nihala z leve na desno, naj bi torej tudi državo gnalo naprej nihanje med obema skrajnostma. Na tem naj bi temeljil gospodarski napredek, ki pa ga krmili povratno delovanje trga. Vztraja se na vladavini trga, čeprav tržna regulacija (tržni uspeh/neuspeh) deluje z zakasnitvijo. Torej konkurenca (čeprav nekatere uničuje) nasproti umirjeni sredini. V družbenem sistemu pa: če se izvoli nekaj, kar ni v redu, se lahko to popravi praviloma šele čez 4 leta.
Končni popravek nepravilne odločitve je prepuščen nečemu, kar ne temelji na razumu. Je pravilno, če razumno bitje (kar naj bi človek bil) reagira šele potem, ko mu nekaj izvenrazumnega (trg) pove, da se je odločil nepravilno (naredil napako)? Ki pa jo lahko popravi šele potem, ko je že na svoji koži izkusil vse negativnosti, izvirajoče iz nepravilne odločitve. Čemur se v psihologiji reče učenje s poskusi in napakami. Na ta način se učijo živali (nerazumna bitja), na ta način poteka dresura. Torej ljudje sami sebe dresirajo, namesto, da bi se učili z vpogledom, kar je sprejemanje odločitev na podlagi razuma. Razumno bitje naj bi bilo sposobno vse negativnosti vnaprej razumsko predvideti, zato ni negativnih posledic. Tako smo še vedno tam, kjer je bil Churchill s svojim Demokracija je slab sistem, ampak boljšega ne poznamo. Pa res človeštvo ni bilo sposobno v dobrih 80 letih iznajti drugega sistema?
Trdim, da ga je, ampak so politični lobiji preprečevali, da bi ga polno realizirali. Kakor električni avto, ki ga je verjetno izumil že Tesla, pa so naftni lobiji preprečevali, da bi ga masovno realizirali.
Zaradi tega je bil napredek mogoč le, če so nosilci novih ideologij fizično uničili dotedanje nosilce ideologij in tako z lahkoto postavili svoj novi sistem. Oblastne strukture zahodnih držav pa so se v času svojega dolgoletnega oblastovanja naučile, da ni potrebna fizična likvidacija ideoloških nasprotnikov, ampak zadošča ekskomunikacija oziroma administrativna likvidacija (spomnite se na primer lova na čarovnice v ZDA in senatorja McCarthyja). Stari sistem pa so znali ohraniti in nadgraditi.
Po enakem zaporedju so šli naši prejšnji (jugoslovanski) oblastniki: najprej so verjeli, da je učinkovita le metoda fizičnih likvidacij. A v 70 letih oblastovanja so se naučili, da je dovolj ekskomunikacija. Desničarji pa so glede oblastovanja še vajenci, zato so se najprej zatekli k fizični likvidaciji, zelo kmalu pa so se naučili, da je dovolj administrativna likvidacija (na primer izbrisani).
Nadgradnje sistema pa pri nas »še nismo vzeli«. Še več: razgradnja prejšnjega se je utrdila kot edina metoda katere koli politične opcije. Vse staro razrušiti, uničiti ali vsaj poslati na smetišče zgodovine. In pomnite: to je bila metoda, ki so jo najprej uporabili desničarji (ker so bili prepričani, da se lahko edino na ta način polastijo oblasti). Ker pa akcija rodi reakcijo, je ta metoda postala alfa in omega delovanja vsake politične opcije (zato recimo vsaka nova vlada najprej porabi enormno svoje energije, da likvidira vse, kar je naredila prejšnja vlada njej nasprotne politične ideologije). Zaradi tega Slovenija caplja na mestu. To je tudi krasen vir razraščanja birokracije.
Posledično se politične stranke kar po vrsti deklarirajo kot sredinske, vendar pa pri realizaciji ni ne duha ne sluha o sredinskosti. Če že je, je dojeta kot izdaja. Zdajšnji politični opciji že uspeva kaj nadgraditi (še vedno pa prevladuje metoda izničenja prejšnjega). Zdi se mi, da po dolgem času okušamo nekaj, kar je morda nakazovala Drnovškova vlada. Tudi Janševe mogoče, samo pri njih državljani nismo bili ljudje, ampak šahovske figure. Janša je pač vojak, mi pa naj bi bili samo poslušni vojački brez lastnih želja in potreb. Skoraj kot tisti glineni vojaki, ki so jih našli na Kitajskem.
Uroš Blatnik, univ. dipl. psih., Ljubljana
