Pred dnevi (10. 6. in 15. 6. 2022) smo v Dnevniku brali dva poziva vladi, kako naj ta ravna glede vojne v Ukrajini. Prvega sta med drugim podpisala tudi dva bivša predsednika države, drugi pa si je prislužil podporo kar 50 javnosti več ali manj poznanih intelektualcev, tudi takih, ki si po svoji politični usmerjenosti sicer niso prav blizu. V ocenah tragedije, v katero je oligarh Putin s svojo vojno potisnil ne le Ukrajino in svojo državo, pač pa vso Evropo in tudi velik del preostalega sveta, se poziva vsebinsko ne razlikujeta. V predlogih, kako to morijo ustaviti, pa si nista prav blizu. Podpisniki prvega poziva očitno izhajajo iz spoznanja, da je mir možno doseči le za pogajalsko mizo, podpisniki drugega poziva pa vsaj po mojem razumevanju verjamejo, da je Ukrajina sposobna Rusijo vojaško poraziti, kar naj bi pomenilo – citiram, »da moramo ukrajinski odpor podpreti z vsemi sredstvi, ki so naši državi kot članici svetovne skupnosti na razpolago«. Kateri od obeh pristopov po mojem več obeta, o tem nekaj mnenj v nadaljevanju.
Osrednje vprašanje, povezano z ukrajinsko vojno, je to, ali Ukrajina Rusijo vojaško lahko porazi. Menim, da je politika, ki izhaja iz te predpostavke, močno vprašljiva ali celo povsem zgrešena. Upoštevati je namreč treba, da ima Rusija največjo zalogo jedrskega orožja in če bi bila njena varnost resno ogrožena, bi ga nedvomno uporabila. To pa bi sprožilo vojno takih razsežnosti, kot jih doslej človeštvo ni poznalo. Drugače povedano: politiki, katere cilj je vojaško poraziti Rusijo, se je treba v obravnavanem primeru odreči, saj z njo zgolj povečujemo tragedije obeh vojskujočih se strani in vse bolj ogrožamo tudi preživetje ostalega sveta.
Razumna politika bi se torej morala zavzemati za to, da se ukrajinska vojna čim prej konča, to pa je možno uresničiti le za pogajalsko mizo. Putin bo pripravljen sesti za tako mizo le v primeru, če se mu ponudi mirovne pogoje, ki za Rusijo in zanj osebno niso ponižujoči in zadovoljujejo zahteve, zaradi katerih naj bi bila Rusija začela vojaški obračun z Ukrajino. Po mojem razumevanju pričakuje Rusija predvsem naslednje: a) Ukrajina naj se odreče ambicijam po članstvu v Natu, pa tudi z vključevanjem v EU naj ne hiti; b) Ukrajina naj svojemu večinsko ruskemu prebivalstvu v vzhodnih predelih države prizna ustrezno avtonomijo; c) Ukrajina naj se sprijazni s tem, da se je prebivalstvo Krima večinsko opredelilo, da želi živeti v ruski državi; d) s prekinitvijo ukrajinske vojne se ukinejo sankcije, ki so jih zahodne države uvedle proti Rusiji in obe strani si bosta vnaprej prizadevali, da medsebojne odnose pospešeno normalizirata in jih v prihodnje aktivno krepita. Pa gre pričakovati, da bi se Putin z navedeno ali podobno ponudbo zadovoljil? On osebno verjetno ne z veseljem, najmanj 70 odstotkov ruskega prebivalstva pa zagotovo in tega tudi oligarh ne more prezreti.
Naj se vrnem k obema pozivoma vladi. Menim, da je to, kar zgoraj opredeljujem kot razumno politiko, po vsebini zelo blizu temu, za kar se zavzemajo podpisniki prvega poziva vladi. Vlada naj bi torej upoštevala njihova priporočila. O drugem pozivu pa naj rečem le še to, da njegova priporočila politično vodstvo EU že danes v polni meri upošteva in me to zelo žalosti; vsi bomo namreč to »načelnost« še dolgo boleče čutili.
Andrej Cetinski, Ljubljana
