Pri prebiranju člankov o domačnosti nekdanjega ministra Andreja Vizjaka (Dnevnik, 25. novembra) se moramo zavedati, da se je za ministrovanje odločil samo zato, da bi uresničil projekt HE Mokrice. Začel je z napadom na nevladnike, ki jih je s spremembo pravil izločil iz odločanja. Nato je ukinil njihovo sofinanciranje preko sklada, razgradil pravno službo ministrstva. Potem je spremenil zakonodajo, da je lahko postavil javni interes pred naravo, da bi čim prej pridobil gradbeno dovoljenje za He Mokrice. Sledilo je 100-odstotno povišanje sredstev za gradnjo HE Mokrice, za konec pa je dodal še 1,5 milijona evrov za promocijo in še 600.000 evrov za izravnalne ukrepe pri gradnji hidroelektrarn, ki jih mora po zakonu kriti povzročitelj.
Za njegovo trditev, da se je izločal iz postopkov, bi napisal hahahajev za cel odstavek, če bi bil kot Jaroslav Hašek plačan po številu znakov, pa še solze smeha bi dodal. Prvič, takratna vodja sklada (druga v času ministrovanja Vizjaka) nam je večkrat povedala, da je Vizjak spreminjal program, strokovni delavci pa nismo predlagali višanja sredstev za HE Mokrice in drugih projektov, vezanih na HE Mokrice, električnega čolna za Morsko biološko postajo in še bi lahko našteval. Državna sekretarka je bila njegov kurirček, kritje. Prav zaradi nasprotovanja nekaterim njegovim ukrepom je prišlo do zamenjave vodje sklada. In drugič, kako lažniv je nekdanji minister: sodelavci sklada, ki smo prišli leta 2019, smo pred koncem zaposlitve v letu 2021 na Ministrstvu za okolje RS dobili njegovo kratko pojasnilo o perspektivi naših zaposlitev, ki je bilo ena sama velika laž. 14 dni po odhodu zadnjega je objavil razpis za štiri nove sodelavce na skladu.
Nekdanji minister Vizjak je tipičen primer Gazde, ki lahko lomi jajca sodnikom, ne plačuje glupih davkov, kupi delnice Petrola malo pred liberalizacijo cen naftnih derivatov ter pijansko »vuuuli« v kamero, ko ga vprašajo, kako komentira rezultate referenduma o vodah, saj se počuti tako močnega, da si lahko privošči, karkoli se odloči, zakonito ali nezakonito, kajti institucije, ki naj bi varovale pravno državo, ga še niso kaznovale. Še več, ministrstvo za okolje, ki bi moralo obvestiti o izsledkih revizije vse pristojne, pošlje revizijo samo Komisiji za preprečevanje korupcije, brezzobemu tigru, na računsko sodišče pa pozabi, pa mogoče bi morali gradivo posredovati še komu. Stranka NSi pa pristavlja svoj piskrček in se vzdrži glasovanja.
Nekdanji minister laže. ko pravi: »Če bi bilo to prepuščeno zgolj strokovnim službam, se zadeve leta ne bi premaknile. Nazadnje se ključne zadeve vselej usklajujejo na ravni ministrov.« Resnica je drugačna, prva poteza nekdanjega ministra Vizjaka je bila blokada izvajanja projektov podnebnega sklada, kajti kaj kmalu po njegovem nastopu smo od ministrove kurirke zaposleni preko vodje prejeli spisek, kaj sploh lahko še delamo. Nekdanji minister je strokovne službe zreduciral na gole izvrševalce njegovih odločitev, mnenje strokovnih služb pa ga ni zanimalo. Pripravljal sem dva razpisa, ki sta bila v zaključni fazi za leto 2020, prvi sofinanciranje nakupa električnih koles za občane in drugi za polnilno infrastrukturo alternativnih goriv za občine. Razpis za alternativna goriva je bil namenjen občinam, kajti na Eko skladu so občine pridobile sredstva za nakup avtobusov na alternativna goriva, ki pa seveda potrebujejo polnilnice. Polnilnice bi omogočile izvedbo nakupa avtobusov na alternativna goriva, tako sta občini Šoštanj in Velenje pridobili sredstva za šest vodikovih avtobusov, vrednih več kot 3 milijone (podatka ne morem preveriti, je pa vsota kar visoka, danes še višja kot posledica energetske krize). Da pa ne bom samo jaz govoril, navajam, kako so položaj opisali na občini: »Vodikove tehnologije so projekt, ki smo ga delali pet let. Vmes je prišel covid, vmes se je zamenjala vlada, ki ni več podpirala projektov na vodik. Žal je ta projekt zastal. Vmes nam je Evropska komisija že odobrila dva milijona evrov, dobili bi še tri milijone evrov iz našega Eko sklada.« (Večer, 23. 11. 2022). Nerealizacija projekta Vodikovi avtobusi v občini Velenje in Šoštanj pove vse o učinkovitosti nekdanjega ministra, kajti bog ne daj, da bi denar dobila rdeča občina, katere okolje je visoko obremenjeno s termoelektrarno in rudnikom. Projekt sofinanciranja nakupa e-koles občanov pa je trenutno pod drobnogledom Evropske unije, ki ocenjuje, ali gre pri tem za nedopustno pomoč podjetjem, medtem ko je Italija za spodbude kolesarski industriji in občanom investirala preko 150 milijonov evrov.
Drugi del izjave je kontradiktoren, da se je izločal iz odločanja o HE Mokrice, saj pove, da je še kako odločal o zadevah, vezanih tudi na podjetje, kjer je trenutno zaposlen, pa tudi matematično se da dokazati, da je vplival na končne vsote, ki so namenjene njegovi HE Mokrice.
Jože Piano, MBA, nekdanji zaposleni na Skladu za podnebne spremembe
