Priznati moram, da me že več let žuli, da bi napisala kaj o veselem decembru, a sem zamahnila z roko, češ, ljudje morajo sami priti do določenih spoznanj, in tako se spreminja družba. Vendar: kdo so ti ljudje, tisti, ki živijo na samem robu preživetja, nedolžni otroci, ki umirajo v vojnah in zaradi lakote po svetu, bogati milijarderji, ki jim je glavna misel kovati dobiček iz vsega, kar nas obdaja na tem planetu, ne glede na žrtve med vsemi živimi bitji, religiozni voditelji, ki živijo v izobilju, medtem ko revnim množicam ponujajo vero v odrešitev na onem svetu, pokvarjeni politiki, ki obrnejo ploščo obljub, ko so enkrat izvoljeni? Človek ne more verjeti, kaj se dogaja v 21. stoletju. Nekateri trobijo, da nas je preveč in da je treba očistiti ta planet nesnage, na katerem bodo potem živeli le izbranci. Kakšno moč ima religija (ni pomembno, katera), to je neverjetno. A pri tem so vedno potrebni pomagači – politika, ki temelji na tradicionalnih vrednotah. Ta skupaj z bogatimi trgovci spodbuja sanje o starodavnih dobrih možeh in ženah v veselem decembru, da krasijo metropole po svetu z vso navlako bleščečih lučk. Hkrati vsi radi zasanjamo ob svojih otrocih in vnukih o vrnitvi v stare dobre romantične pastirske čase ob vilah, škratih ter drugih bajeslovnih bitjih. Toda ko obrnemo koledar v januar, pristanemo na trdih tleh.
Takrat ugasnejo vse lučke in žalost mnogim napolni srce, kajti življenje se ni prav nič spremenilo. Pravzaprav je bil veseli december ena sama iluzija, ki jo je prekril januarski led in sneg. Vendar je to povsem normalno, saj koledar ni nič drugega kot naravni letni krog, ki je bil nekoč resnično povezan z ljubeznijo do narave. Torej, ko je bila zima resnično zima, pomlad pomlad, poletje poletje, jesen pa jesen. Škrate in vile so otroci srečevali, ko so pasli krave na gmajni, nihče jih nikoli ni izdeloval. Luč v veselem decembru je bil ogenj na ognjišču, kjer so se pripovedovale pravljice in zgodbe. A bil je mir in bila je ljubezen in to so edine sanje, ki jih želijo uresničiti milijoni razseljenih po svetu, kajti prostora je dovolj za vse.
Ob vsem tem ne morem mimo nekoč predlaganega univerzalnega temeljnega dohodka (UTD), ki bi nas približal k razvitejšim državam in zmanjšal (ali celo odpravil) revščino v Sloveniji. Menim, da bi glede na sedanje stanje moral UTD znašati za mladoletne (od rojstva do polnoletnosti) okrog 300 evrov, za vse odrasle (od 18 leta do smrti) pa okrog 600 oziroma 700 evrov. Pri tem naj bi se ukinili otroški dodatki, socialni transferji za brezposelne itd. Marsikaj bi se s tem prihranilo, saj ne bi bilo potrebne toliko birokracije in financiranja mnogih društev, ki se borijo proti revščini. Vlada RS mora poskrbeti za zadovoljstvo vseh državljanov, na vseh ravneh življenja, od rojstva do pozne starosti.
Naj še malo okrcam tiste politike, ki govorijo, da bi ljudje ob tem postali leni in ne bi hoteli delati. Slovenci smo izredno ustvarjalen in delaven narod. Morda celo preveč, tako da včasih pozabimo, kaj je hlapčevstvo. Zato je treba ljudem dati vse možnosti, da bodo srečni v svoji ustvarjalnosti. Vprašamo pa se lahko, ali niso morda politiki leni, ki v toliko letih sedenja v parlamentu niso bili sposobni urediti problema UTD.
Ana Horvat, Prestranek
