Z žalostjo in bolečino spremljam tragedijo v Gazi. Obsojam tako gnusne poboje ter zajetje stotine nedolžnih izraelskih civilistov, storjenih 7. oktobra 2023, ki so jih zagrešili pripadniki teroristične organizacije Hamas, kot tudi sedaj že več tednov trajajoče izraelske agresije na Gazo, kjer točnega števila mrtvih in ranjenih palestinskih civilistov ter popolnega porušenja številnih stanovanjskih objektov nihče niti ne omenja več. Ves svet je ob naštetem popolnoma nemočen in zdi se, da nihče, niti Združeni narodi, v tem trenutku ne morejo, ne znajo ali nočejo končati tragedije v Gazi. In potem smo v naši mali Sloveniji te dni priča veleumnemu modrovanju naših sila pametnih politikov, levih in desnih, ki izgubljajo ure in dneve čase za oblikovanje t. i. slovenske resolucije o končanju tragedije v Gazi. Potem pa v slabih treh minutah danes v novicah preberem dve izjavi, in sicer najprej izjavo naše zunanje ministrice Fajonove in nato še izjavo izraelskega premierja Netanjahuja.

Slovenska zunanja ministrica: »Najprej moramo zagotoviti stalno premirje, ustaviti nasilje, vzpostaviti res močno palestinsko oblast in razmere, v katerih bo zagotovljena varnost za Izraelce in Palestince.« In nato še izraelski premier: »Nimamo druge izbire, kot da uničimo palestinsko gibanje Hamas. Izrael bo tudi po izteku začasnega premirja nadaljeval z vojaško operacijo na območju Gaze.«

Žal, to je moje osebno mnenje, živimo v časih, ko vojaška moč na vsem svetu prevladuje nad prizadevanji za mir, živimo v časih, ko sta kapital in denar dejansko postala vladarja sveta, živimo v časih, ko se na lokalni ravni kriminal skoraj neovirano zažira v vse pore našega življenja. Vedno bolj se mi zdi, da je demokracija zahodnega sveta v resnici le še okrasek na naših novoletnih jelkah za nas naivneže, ki do tega trenutka še vedno ponosno hodimo na volitve in najrazličnejše referendume. V prepričanju, da odločamo o lastni usodi in prihodnosti. A na žalost je današnji svet popolnoma drugačen. Je z menoj kaj narobe, sem morda črnogled, če imam:

– slab občutek, da Netanjahu slovenske resolucije o Gazi nikoli ne bo nikoli prebral ter da bo Izrael v naslednjih dnevih in tednih z vojaško močjo dokončal popolno uničenje Gaze;

– podobno slab občutek tudi glede končanja vojne v Ukrajini, kjer bodo nekega dne tudi tam topovi utihnili, a sem prepričan, da Rusi Ukrajincem ne bodo vrnili niti kvadratnega metra okupiranega ozemlja in da za storjena grozodejstva in gmotno škodo Ukrajincem ne bodo plačali niti enega samega evra. Edino obubožani Ukrajinci bodo še leta in leta Američanom in Evropejcem odplačevali desetine milijard evrov za kupljeno vojaško opremo in strelivo.

In čisto na koncu, da nam vsem skupaj malo osvežim spomin. Se še kdo med nami spomni nedavnih tragičnih dogodkov v enklavi Gorski Karabah in posledično 120.000 Armencih, ki so morali v treh zapustiti svoje domove?

Matjaž Burger, Šenčur