Umrla je britanska kraljica Elizabeta, najstarejša in najbogatejša monarhinja. Ni bilo nepričakovano, še tako dobro medicinsko oskrbo enkrat premaga smrt. Ne glede na starost je to za družino vedno tragedija, če si dolgoletni simbol monarhije in se državljani poistovetijo s tabo, pa smrt pretrese cel narod. Kaj narod, skoraj ves svet. (Še vedno častimo ljudi ne glede na to, kaj so naredili za ali proti človeštvu.) Angleži so v solzah, neprespani na ulicah v vrstah čakali, da so se poslovili od blišča in titul, ki so namenjeni samo modrokrvnim. Princ pa, ki smo ga 74 let poznali kot Charlesa, je čez noč postal za nas Karl. Kralj Karl 3. (Mimogrede: zakaj poslovenimo imena kraljic, kraljev in papežev, ne pa znanstvenikov ter umetnikov, ki so gotovo naredili za človeštvo več dobrega?)
Vladarji so vedno potrebovali podanike, da jim omogočajo življenje v izobilju in jih čim bolj slavijo, (številni) ljudje pa avtokrate – kralje, kraljice, papeže, in politike – da jim krojijo usodo. In radi poslušamo pravljice, ustvarjamo mite ter idealiziramo, da postane naša siva, tudi neznosna vsakdanjost vsaj za hip bolj rožnata.
Mediji kar tekmujejo, kdo bo več povedal o kraljičinem življenju in smrti, gotovo bodo s podrobnostmi še do konca meseca polnili naslovnice. Tako smo recimo ponovno prebrali, da smo se na kraljico pripravljali celo leto, da bi bila zagotovo zadovoljna z našim sprejemom. Ne morem verjeti, da še zdaj pogrevamo domnevni »zdrs« tedanjega predsednika Danila Türka, ki je samo z blago človeško kretnjo malo zadržal kraljico. Protokol, protokol! Ali ne bi raje Angležem prepustili njihovo v okostenele ceremonije ujeto življenje, ki že dolgo zaudarja po naftalinu? Obžalujem, da smo Slovenci v svoji majhnosti (beri: zaradi občutkov manjvrednosti) tako ponosni, naravnost blaženi, če nam pomembneži končno posvetijo pet minut svoje pozornosti. In če postane višek viška slikanje z njim ali z njo, ali celo podpisane fotografije, ki jih kraljica kot filmska igralka deli v svojo zahvalo.
O mrtvih vse dobro, še več, zasluge pokojnih se običajno olepšajo, poudarijo in potencirajo. A v resnici ni nič črno-belo. Menda velja nenapisano pravilo, da se kralj oziroma kraljica ne vmešavata v dnevno politiko, v to, kar odločita parlament ter vlada, in da zato ne nosita nobene odgovornosti. Pa ni tako. Že pregovor pravi: Kdor molči, se strinja (»Consentit qui tacet«). Pri nas enako velja za predsednika Pahorja. Vendar si skoraj ne upam pomisliti, kaj bi ostalo, če bi odstranili vso idealizirano patino z osebe ter sistema, katerega simbol in krona je bila. Bi prišla na dan še drugačna podoba kot pri sliki Doriana Graya? Bi se poleg plemenitosti, dostojanstvenosti, mehkobe in topline prikazali še veliki madeži vzvišenega imperializma, zasužnjevanja, trpinčenja, pohlepa in tatvin na vseh kontinentih? Zapuščena in še vedno tleča žarišča, ob bližnjega vzhoda naprej? Tudi Julian Assange in zloglasni zapor Guantanamo?
Sedanje dogajanje me je v mislih nehote vrnilo v leto 1980, ko je umrl Josip Broz, naš jugoslovanski predsednik. Vzporednice se mi kar rišejo: svetovna javnost se je tudi takrat močno odzvala; žalovanje in občudovanje je bilo enako intenzivno; njegov pogreb še vedno velja za enega največjih v zgodovini. Nekateri naši sodržavljani pa delajo danes veliko razliko med njim in umrlo kraljico. S Titove (sicer idealizirane) podobe so grobo odstranili vse pozitivno: dejanja, dosežke in lastnosti. Zanje je (p)ostal samo največji zločinec. Pa ni izkoriščal drugih narodov in jim kradel bogastva, nasprotno, ustanovil je neuvrščene. Naj ponovim: v resnici ni nič črno-belo.
Polona Jamnik, Bled
