Spoštovana gospa Nada Kratovac,

vaš odziv (Dnevnik, 6. novembra) na moj članek z zgornjim naslovom je, milo rečeno, pristranski in nikakor v prid starejšim. Naj poudarim, da ste popolnoma zgrešili poanto mojega pisma. Preberite ga še enkrat.

Vaši trditvi, da dobro poznate sovrstnike, ne ugovarjam, pripominjam pa, da so to verjetno ljudje, ki so samostojni kot vi, ki imajo zadovoljivo težo, so sicer malo manj gibljivi in zato porabijo/te tudi manj kalorij. Hrane, vitaminov in mineralov, pravite, je hitro dovolj. Mogoče za vas, nikakor pa to ne velja za večino starejših še posebno ne za tiste, ki živijo po domovih. Njihova hrana je daleč od domače, raznovrstno sadje je na krožniku redko, mnogi že celo večnost niso videli drugega kot jabolko in niso bili na svežem zraku več let, pijejo umetne sokove in dolgočasne čaje vseh barv, hodijo spat, kot rečemo » s kurami« ... da ne naštevam. In zato so za mnoge dobrodošli prehranski napitki, in odkod vam ideja, da prehranska nadomestila nadomeščajo objeme?

Vaša opazka, zakaj za mamo ne skrbimo doma, je višek cinizma, ne zasluži komentarja ter vam nikakor ni v ponos. Ali še ni zadosti, da nam država stalno postavlja ovire, da ne gradi novih kapacitet, da osebja ne nagrajuje dovolj, da ne omogoča zdravnika 24/7 v domovih, da o zobozdravniku lahko samo sanjajo, da ni psihiatra v ustanovi, da je socialna služba bolj za evidence kot za ljudi ...

Vaše pismo bi bilo koristnejše, če bi enostavno v treh stavkih izrazili svoje neomajno občudovanje in zaupanje v doktorja, kot pa da ste se odzvali na stvari, ki jih ne razumete niti ne poznate.

Brigita Kneževič, Ljubljana