Verodostojne podatke o uresničevanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin v samostojni državi razberemo iz statističnih podatkov o delu ustavnega sodišča. Ustavne pritožbe zaradi kršenja človekovih pravic in temeljnih svoboščin predstavljajo večino med vsemi zadevami, ki jih vsako leto prejme ustavno sodišče. V letu 2022 znaša delež takšnih ustavnih pritožb kar 77,78 odstotka.
Raven uresničevanja ustavno varovanih pravic in svoboščin je po treh desetletjih samostojne države skrb zbujajoča. Na tem področju nismo dosegli vidnega napredka. Povrhu vsega je za slabo »popotnico« procesu uresničevanja nove ustavne ureditve poskrbela že prva slovenska Peterletova vlada. Februarja leta 1992 je ta vlada iz evidence stalnih prebivalcev Slovenije tajno in nezakonito izbrisala kar 25.671 oseb in tako množično kršila ustavno varovane človekove pravice in temeljne svoboščine v komaj osamosvojeni državi. Opaznega napredka v uresničevanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin v samostojni Sloveniji nismo dosegli. Avtorji množičnega nezakonitega izbrisa niso bili sankcionirani. Nasprotno, v javnosti še dandanes nastopajo kot nacionalni heroji osamosvojitve.
Ključni razlog za takšne družbene razmere najdemo v praksi, ki jo opisujemo kot sistem neoliberalne gospodarske politike, opremljen z orodji predstavniške demokracije. Takšna gospodarska politika je v zadnjem pol stoletju dobesedno okupirala razvito svetovno gospodarstvo, tudi našega. Protesti civilne družbe in javnosti proti takšni politiki so upravičeni, vendar ne prinašajo sprememb. Razlog je preprost, vendar spregledan. Prevladujoča neoliberalna gospodarska politika na eni in sistem človekovih pravic ter temeljnih svoboščin na drugi strani sta namreč tako daleč vsak sebi kot severni in južni pol na vesoljskem planetu. Prevladujoče mesto zaseda seveda sistem neoliberalne gospodarske politike. Obetov, da bomo dočakali obrat v korist uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ni videti.
Politiki in politične stranke so dobesedno izgubljeni v zapletenem labirintu neoliberalne gospodarske politike. Sprašujem se, ali politiki res ne razumejo, da družbeno okolje, tudi evropsko, v katerem delujejo, pripada svetu neoliberalne gospodarske politike. Politikom ni jasno, da je uresničevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin odločilen dejavnik družbenega razvoja. Vpliva namreč neposredno na raven družbene, materialne in okoljske blaginje prebivalstva. Tudi empirično potrjena zakonitost o hierarhiji uresničevanja človekovih potreb potrjuje, da ima uresničevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin odločilen in neposreden vpliv na družbeni razvoj, Poslanci, izvoljeni predstavniki ljudstva, tega očitno ne razumejo. Temu pritrjuje podatek, da se je na ustavnem sodišču enormno povečalo število ustavnih pritožb, ki izpodbijajo akte, sprejete v državnem zboru kot zakonodajni veji oblasti.
Neoliberalizem, ki se manifestira v formuli D-L-P, pri čemer je D-(deregulacija), L-(liberalizem) in P-(privatizacija) pospešeno poteka tudi v javnem sektorju.(znanost, izobraževanje, mediji, zdravstvo, javna uprava). Politiki delijo napovedi o vračanju starih preizkušenih sistemov. Takšne sicer všečne izjave so neuresničljive. Spreminjanje družbe v okolju neoliberalne gospodarske politike je ireverzibilno (nepovratno). Vračanje ni mogoča izbira.
Problemov, ki zadevajo človekove pravice in temeljne svoboščine in so sestavni del neoliberalne gospodarske politike, ne more rešiti nobeno ustavno sodišče, niti evropsko sodišče za človekove pravice. Prava izbira je zamenjava sistema. Eksponentno gospodarsko rast, namenjeno ustvarjanju in delitvi dobičkov, mora zamenjati gospodarska odrast, namenjena pokrivanju potreb prebivalstva. Manjka samo še rešitev, kako naj od besed preidemo k dejanjem.
Janez Krnc, Litija
