Strukturni primanjkljaj ni le problem upravljanja javnih financ, temveč pomeni tudi (skoraj) nerešljivi problem političnega sistema predstavniške demokracije. Videti je, da niti zmagovalci zadnjih državnozborskih volitev temu problemu (še) ne namenjajo dovolj pozornosti. To sklepam po napovedi najverjetnejšega mandatarja nove vlade Roberta Goloba, da bo nova vlada organizirala nova ministrstva za štiri vladne resorje. Načrti nove vlade narekujejo, da se ministrstva vzpostavijo za področja podnebne politike, medgeneracijske solidarnosti, digitalizacije in za regionalni razvoj.
Marsikoga je presenetilo, da Golobova udarna politična napoved, »da mora igro voditi ljudstvo, politika pa poslušati ljudstvo«, ni vključena v napovedane spremembe organiziranja vladnih resorjev. Uresničevanje takšne politične napovedi je namreč zanesljivo zahtevnejši projekt od ustanavljanja štirih novih ministrstev. Pa ne samo to. Prav tukaj, na področju odnosa med politiki in ljudstvom, gre za izjemno pomemben strukturni primanjkljaj. Ta je, kljub poldrugo stoletje dolgi uporabi, danes še vedno osrednji problem predstavniškega sistema.
Strukturni primanjkljaj, ki je botroval pojavu janšizma oziroma avtokratskemu sistemu upravljanja države, ki ga je zadnji dve leti vzpostavljal prvak stranke SDS Janša, opisujemo kot pojav (skoraj) popolne odsotnosti legitimnosti družbenega odločanja. Predstavniški sistem (še vedno) temelji na absolutni moči političnih strank in na ta način dopušča povsem legalno vzpostavljanje avtokratskega režima upravljanja države. Ta problem upravičeno imenujemo »kavelj« predstavniške demokracije, ker legalizira kršenje temeljnih vrednot, kot so spoštovanje človekovega dostojanstva, svoboda, demokracija, enakost in spoštovanje človekovih pravic. Kaj predstavlja temelj absolutne moči političnih strank?
To je predvsem pravica političnih strank, da povsem obvladujejo proces oblikovanja ključnih odločitev, s katerimi se upravlja država. Osrednje dejanje v procesu odločanja je vedno njegov začetek. Tukaj je svoboda izbire (najprimernejših) rešitev največja in zato predstavlja tudi odločilni usodni del celotnega procesa družbenega odločanja. Javnost praviloma v tem delu procesa odločanja ne sodeluje in o njem skoraj ni informirana. Poleg tega proces reševanja družbenih problemov poteka po načelu procesne hierarhije in je ireverzibilen (nepovraten). Končno dejanje v tem procesu, ki ga predstavlja formalno odločanje izvoljenih predstavnikov ljudstva, praviloma zgolj legalizira odločitve politikov in jim načeloma tudi briše odgovornost za zgrešene odločitve. Kaj pričakujemo državljani od zmagovalne stranke Gibanje Svoboda v procesu družbenega odločanja, ni treba razlagati.
Preseneča, da avtokratski voditelji, Janša ni izjema, razumejo velik vpliv in pomen javnih medijev v procesu upravljanja države veliko bolje od demokratsko nastrojenih političnih nasprotnikov. Avtokrati si zato hočejo za vsako ceno podrediti javne medije. Demokrati pa na žalost ne razumejo, kakšno izjemno vlogo javni mediji (lahko) opravljajo na področju zagotavljanja legitimnosti odločitev pri upravljanju države.Vlogo javnih medijev le redko opisujemo tudi kot prvovrstno orodje za demokratizacijo procesa oblikovanja družbenih odločitev. Njihov pomen je zanesljivo podcenjen, kar je opazno tudi v pomanjkljivi zakonski ureditvi.
Nasprotno od strukturnega primanjkljaja pri upravljanju države na področju socialne politike vidimo nov pristop. Kolikor se spomnim, je Golob prvi politik, ki odločno napoveduje, da se bo vlada lotila problema neenakosti in revščine v državi. Kaže, da zmagovita Golobova stranka razume, da se nedeljive državljanske, politične, gospodarske, socialne in kulturne pravice začnejo uresničevati (in tudi ugašati) na ravni osnovnih bioloških potreb. Prav takšno razumevanje je tista meja, ki demokratični sistem v temelju loči od vladavine avtokratskega upravljanja države, ki ga pooseblja Janša.
Zmagovita politična koalicija napoveduje, da se pripravlja na izvrševanje oblasti v trajanju dveh vladnih mandatov. Takšno napoved bo lahko uresničila, če bo začela odločno odpravljati strukturni primanjkljaj predstavniškega sistema z rešitvami, ki bodo prinašale legitimnost odločitvam pri upravljanju države. Najmanj pravno-formalnih zapletov prinaša uporaba orodij posvetovalne demokracije. Kakor koli, nova vlada bo morala podobno hitro kot pri zakonu o javni RTV ukrepati tudi na področju uresničevanja legitimnosti upravljanja države. Imenovati bi morala vsaj ekspertno delovno skupino, ki bo pripravljala rešitve za odpravo nelegitimnosti družbenega odločanja. V prihodnje bo uresničevanje svobode državljanov pomembno odvisno tudi od stopnje legitimnosti odločitev pri upravljanju države.
Janez Krnc, Litija
