Po uveljavitvi novele zakona o javni radioteleviziji sta bili vloženi dve zahtevi za ustavno presojo sprejetega in na referendumu potrjenega zakona. Pri obeh pobudah gre za politična akta, ki skušata ohraniti sedanje neustavno stanje na RTVS.
Stanje na RTVS je zaradi zakona iz leta 2005 (t. i. Grimsov zakon) v očitnem neskladju z ustavo RS in konceptom javne radiotelevizije, ki ga podpira evropska zakonodaja. Z odločbo št. U-I-106/01 je ustavno sodišče skladno z ustavo RS opredelilo razmerje med RTVS in državo, tako med drugim pravi: zakon naj onemogoči odločujoči vpliv države na programsko in organizacijsko samostojnost RTVS. Evropski koncept javne radiotelevizije, opredeljen v aktih Sveta Evrope in Evropskega parlamenta, poudarja njeno neodvisnost in nepodrejenost državi. Temu so sledile ureditve v večini evropskih držav. Zato je ureditev, ki pojmuje RTVS kot državno in ne javno radiotelevizijo, v globokem neskladju z Ustavo RS in evropskimi pravnimi akti. Novela zakona o RTVS, ki je bila z veliko večino sprejeta v državnem zboru in potrjena na referendumu, popravlja neustavno stanje dosedanje ureditve in pomeni potrebno samoomejitev državnega zbora v odnosu do RTVS in depolitizacijo javne radiotelevizije.
Sestava obeh nadzornih svetov RTVS po zakonu iz leta 2005 šteje 40 članov, od tega sta državni zbor in vlada imenovala 30 članov! Ker pa je ta večina v programskem in nadzornem svetu z zlorabo (ni skladna s sestavo DZ) uzurpirana s strani ene politične stranke ali koalicije, ne gre le za podržavljenje, temveč za skrajno politizacijo RTVS. Pri tem ni bil spoštovan člen zakona o RTVS (17/1), ki zahteva, da so v svet imenovane »osebe, ki s svojim znanjem, ugledom oziroma dosežki na kulturnem, izobraževalnem, znanstvenem ali drugem področju družbenega življenja lahko pripomorejo k dobremu delovanju in krepitvi ugleda javne radiotelevizije«.
Posledica takšne neustavne ureditve je resno ogrožen javni interes: vloga in dolžnosti javne radiotelevizije se ne uresničujejo, nasprotno, njena vloga se uničuje. Sprejeta novela odpravlja takšno »podržavljenje« in politični prevzem javne radiotelevizije, saj v 17-članskem svetu ni predstavnikov države oziroma političnih strank. Zakonodajalec je zaradi resne ogroženosti vloge javne RTV sprejel novelo po nujnem postopku. Rešitve, ki jih uvaja novela, so v javni razpravi že od leta 2010, ko je bil prvi poizkus odpraviti zakon iz leta 2005, zaradi neskladnosti z ustavo in evropskim konceptom javne RTV. Na referendumu je ureditev, ki jo uvaja novela, dobila široko večinsko podporo.
Pobudniki ustavne presoje zamujajo s pobudo, morali bi jo predlagati, preden je bil razpisan referendum. Tako je zahteva za ustavno presojo novele zgolj četrti korak pri oviranju državnega zbora, da odpravi neustavno stanje na RTVS (vložitev predloga konkurenčne novele s strani opozicije; zahteva za posvetovalni referendum; zahteva za zakonodajni referendum; ustavna presoja; grožnja s petim korakom: pritožba na evropsko sodišče!), vse s ciljem ohraniti politični prevzem javne radiotelevizije in protiustavno ureditev RTVS. Absurdno je, da pobudniki zahtevajo od ustavnega sodišča, da razveljavi rezultat ljudske volje, izražene na referendumu!
Zahteva za ustavno presojo je »argumentirana« z nedotakljivostjo mandatov članov nadzornih organov in generalnega direktorja RTVS. Vrhovno sodišče RS je v svoji sodbi I Up 456/2013 zapisalo, da biti član nadzornega organa (RTVS) ni pravica posameznika, zato tudi biti član nadzornega organa celo mandatno obdobje ni pravno varovano upravičenje. Uveljavljena je sodna praksa vrhovnega sodišča, da akt o razrešitvi člana nadzornega organa ni upravni akt in ne drug posamičen akt, s katerim bi se posegalo v človekove pravice in temeljne svoboščine in tako nima pravnega varstva. Tako so bili člani nadzornega organa leta 2012 predčasno razrešeni s sklepom državnega zbora in to brez obrazložitve. To za »neodvisnega pravnega strokovnjaka« Avblja ni bilo sporno, ker je to razrešitev izvedla desna koalicija. Pobudnikov ustavne presoje »prekinitve« mandatov tudi ne moti dejstvo, da so bili ob uveljavitvi zakona o RTVS leta 2005 ex lege predčasno razrešeni dotedanji nadzorniki in vodstvo RTVS.
Pobudniki ustavne presoje namenoma spregledajo, da je »prekinitev« mandatov zgolj posledica nove drugačne ureditve nadzora in vodenja RTVS (za razliko od razrešitve nadzornikov leta 2012), tako ne gre za prekinitev mandatov, temveč za ukinitev teh funkcij oziroma položajev. Gre za uvedbo enega namesto dveh nadzornih organov ter uvedbo kolektivne uprave namesto generalnega direktorja. Noben javni zavod nima dveh nadzornih organov, in to z delitvijo pristojnosti, da eden (PS) sprejema letni programsko produkcijski načrt, drugi (NS) pa finančni načrt. Program in produkcija sta tesno povezana s financami, zato je nujno, da odgovornost za usklajenost prevzema enoten nadzorni organ.
Ureditev depolitizacije RTVS bo politične stranke dolgoročno postavila »pred vrata« RTVS.
Remzo Skenderović, Ljubljana
