Vse je bilo dobro pripravljeno. Najprej prva Jakličeva grožnja z odhodom s seje, nato Zobčevo medijsko podprto povzdigovanje te nezaslišane kršitve temeljne sodnikove dolžnosti v vrlino (naj bi ustavni sodnik tako celo moral ravnati, da bi kolegom preprečil sprejeti odločitev, ki jo sam šteje za hudo kršitev ustave) – in nato bi morala slediti uresničitev te grožnje z odhodom vseh treh taki odločitvi nasprotujočih sodnikov s seje, da bi ostali le še štirje (eden premalo za sklepčnost). In potem bi Janša razglasil, da ustavnega sodišča nimamo več – kar bi bilo v takem primeru do neke mere celo res (vsaj začasno). A te zgodovini in citiranju namenjene besede (»Od danes ustavno sodišče ne obstaja več«) so bile Janši očitno tako všeč, da jih je razglasil, čeprav se načrt blokade (t. j. bojkota, ne morda dovoljene »obstrukcije«!) odločanja ustavnega sodišča ni posrečil.
Zakaj je ta lepo pripravljeni načrt spodletel, ni v celoti jasno in morda tudi nikoli ne bo. V enem od ločenih mnenj celo piše, da je do tega prišlo »po spletu čudežnih naključij«!? Kar je gotovo, je samo to, da eden od tiste trojice, dr. Rok Svetlič, temu scenariju ni sledil in je ravnal tako, kot se ustavnemu sodniku spodobi: seje se je udeležil, glasoval proti in napisal ločeno mnenje. Z njegovimi stališči se po vsebini sicer večinoma ne strinjam, toda temu njegovemu poštenemu ravnanju (tudi pogumnemu, ker je s tem hudo izneveril pričakovanja) se lahko samo globoko priklonim. (In kot oster kritik njegove kandidature na to funkcijo zdaj dodajam še to, da me je pa po izvolitvi že večkrat presenetil z visoko strokovno ravnjo argumentacije svojih stališč.)
Tam na desni še ne vedo čisto dobro, kaj zdaj na to reči – ga napadati kot izdajalca ali ne. V zadnji Janševi »Demokraciji« piše, da je bil Svetlič predmet izsiljevanja. Kakšnega, seveda ne znajo povedati. Evropska poslanka Romana Tomc (SDS) pa je napisala, da iz Svetličevega ločenega mnenja »nedvoumno izhaja, da so bili ustavni sodniki v procesu odločanja deležni političnega pritiska«. V resnici tam ni moč prebrati o tem prav ničesar, niti dvoumnega ne. Zadrega je očitno velika.
Brez vsakih pomislekov pa podlo napadajo sodnika Kneza in Accetta, da sta, »podkupljena« z obljubami bodočih uglednih zaposlitev, spremenila svoje stališče – in da sta »kar tako, iz kdo ve kakšnih razlogov« glasovala »zjutraj tako, zvečer pa drugače« (kot so na TVS kar naprej ponavljali te besede Ernesta Petriča, ki pa jih je izrekel v drugačnem kontekstu in brez vednosti, da se ta del pogovora z njim snema za objavo). A je povsem jasno, da sta pred meseci glasovala za delno zadržanje izvrševanja zakona ob takratnem stanju zadev, zdaj pa za odpravo tega zadržanja v bistveno spremenjenem položaju. In to ne »kar tako«, ampak iz jasno navedenih razlogov. Da so ti razlogi še kako utemeljeni, si lahko dvomljivci preberejo v odločbi in ločenih mnenjih.
V tem kratkem zapisu le toliko. Za prikaz vsega drugega, hudo strokovno in moralno spornega v tej težki in zapleteni zadevi (delno tudi na strani branilcev novega zakona) bi bil potreben precej daljši članek.
Matevž Krivic, nekdanji ustavni sodnik, Spodnje Pirniče
