Ob tem imam samo eno veliko, veliko vprašanje. O pouku jezikov se namreč oglašam že kar nekaj let in mi je zato pasje pravilo o lajanju, karavana pa gre naprej, že dolgo znano. Zato tokrat ne bom pisal o številu učnih ur, kjer število ur za znanje enega tujega jezika zadostuje za izučitev poklica, ne o potrebah, o nadarjenosti, o obremenitvah, o kolonializmu, o diskriminaciji, o hlapčevanju, o kulturno jezikovnem posilstvu, o papagajstvu, o janičarstvu itd.

Ne, ne bom o tem, pač pa glede pouka jezikov sprašujem ministrstvo, Zavod za šolstvo, Pedagoški inštitut, Filozofsko fakulteto, SAZU, mnoge razumnike itd: je problem pomanjkanje zdrave pameti ali poštevanka? Prav tako sprašujem učitelje slovenščine, ob vse več dokazih, da imajo mladi raje angleščino kot slovenščino: ali je za vas pouk materinščine zgolj predmet in je beseda domoljubje tujka?

Naj še dodam, da je priporočilo Evropske unije (1+2 = materinščina in dva tuja jezika) zgolj politični kompromis oziroma puhlica. Raje preberite celotno poročilo Pristop Evropske unije k večjezičnosti iz lanske jeseni, ali še bolje poročilo Unescove MacBride komisije iz leta 1980, ki so ga utišale anglosaške države.

Ministrstvo je imenovalo delovno skupino in prejelo kar nekaj predlogov. Poznam vsaj eno organizacijo, ki je že pred pol leta predlagala sodelovanje in pozneje konkretni predlog, a ni dobila niti mu odgovora.

Zato se vračam k vljudnemu vprašanju: je na področju pouka jezikov, predvsem pa njihovega števila, problem zdrava pamet ali poštevanka?

Janez Zadravec- Klugler, Maribor