Za javno zdravstvo bi se borila, tudi če osebno ne bi imela nobene slabe izkušnje. Kajti če ima slabo izkušnjo en sam državljan Slovenije, je to dovolj, da bi se morali vsi oglasiti – da o nujnosti naše glasnosti, pri tem, da se ljudi, ki imajo v Sloveniji slabe izkušnje, šteje v sto tisočih, ne govorim.
Se spomnite – vsi za enega, eden za vse? Ker edino tako lahko država res deluje. In ko deluje, ni pomembno, kdo je lev ali desen, veren ali ne ... Ker si moramo biti različni, sicer se temu pravi enoumje, česar si nihče od nas ne želi. Prav ta raznolikost nas bogati in – konec koncev – dela človeške. Dokler je politika ne izrabi, da bi delovala po principu spri in vladaj.
Da, prav javno zdravstvo je temelj skupnosti. Je ogledalo tega, kako država, torej ljudje, ki smo jim za omejen čas dodelili mandat, da za nas in v našem imenu delajo najboljše za nas, ki so, da smo jim ga sploh dodelili, obljubili, da se bo spremenilo na bolje, vidi državljane: kot ljudi, za katerih blagor mora skrbeti, ali za molzno kravo kapitala, od katerega si obetajo koristi, običajno lastne. Pri nas je javno zdravstvo v poraznem stanju. Pa ne zato, ker ga ne bi bilo mogoče urediti, temveč zato, ker ga tisti, ki bi ga lahko, ne želijo urediti! Zakaj? Zato, ker pet milijard težak proračun vzbuja apetite. In to kakšne!
A naj se vrnem malo nazaj. Se spomnite, kako je bilo včasih? Se, mnogi še vedno, k sreči. Morda ima kapital in njegovi plačanci v Sloveniji prav zaradi tega, ker vemo, kako bi moralo biti, ker smo to doživeli na lastni koži v nekem drugem sistemu, ki se ga zdaj poskuša očrniti na vse mogoče načine, da bi se odvrnilo pozornost od številnih dobrih – kaj dobrih, odličnih – sistemskih ureditev, ki jih zdaj ni več, težave.
Vsekakor zdravstvo sodi mednje. Vsaka tovarna je imela svojega zdravnika. Ni bilo čakalnih vrst. Da, bile so participacije, a so te skupaj znesle bistveno manj, kot znese sedaj (neobvezno, v resnici pa je kar lepo obvezno) dodatno zavarovanje in še vsa druga zavarovanja, ki jih plačujemo zavarovalnicam, da bi kljub vsemu denarju, ki se steka v zdravstveno blagajno, vendarle prišli do zdravnika.
Po neki zdravi kmečki logiki bi človek zlahka sklepal, da je nekaj zelo narobe z ljudmi, ki to zdravstvo vodijo, če je nekoč vse delovalo, danes pa ne deluje nič več, kajne? In če so nesposobni – zakaj bi jih potem še plačevali? Kajti plačujemo jih mi! Za to, da ne pridemo do zdravnika? Da nas izsiljujejo za višje in še višje plače, v resnici pa ne delajo nič več, kvečjemu manj? Za to, da denar odteka v zasebne žepe, da si lahko zdravniki gradijo zdravstvene centre, medtem ko revež lahko samo še umre, če nima denarja? Da ...
Preveč tega se je že nabralo, da bi sploh lahko zapisala, kako zelo narobe je, čemur smo priča. Politika pa postavlja časovnice, ugotavlja, kakšne točkovne posege je treba opraviti, se pregovarja, ali morajo biti ukrepi sistemski ali ne ... Koga hočete preslepiti? Ljudi? Ki so vam zaupali? Resno?
Naj za konec postrežem še z banalnim primerom razlike med nekoč in danes. Nekoč je bilo jasno, da boš kot državljan Slovenije, če te nekaj boli, deležen pomoči – tudi ponoči ali kadar koli. Imeli smo urgence za odrasle, za otroke, zobozdravstvena dežurstva ... Danes je dežurstvo za slednje, torej če te boli zob, čez vikend ali ob praznikih na voljo le od 8. do 13. ure. Pa še to je potem odvisno, kje živiš. Če si iz Ljubljane, plačaš samo participacijo. Če nisi, potem plačaš celotno storitev. Seveda, če imaš denar ... Ni bilo nekoč tako, da se je bolečina prepoznavala kot urgentno stanje, ki ga krije zdravstveno zavarovanje? Ki ga plačujemo mesečno. Ki ...
Veste, dragi moji, tudi tisti, ki vam moje nenehno pisanje o zdravstvu preseda: nikomur ne želim, da bi se znašel v situaciji, ko bo moral preveriti, ali ima dovolj denarja, da si plača zdravje ali ne. A kmalu bo to naš vsakdan, če se ne zmigamo, če ne storimo, kar je treba storiti, da Slovenijo ohranimo človečno. Za to gre: kakšna bo naša domovina jutri. Domovina, kjer boš, če boš imel dovolj pod palcem, imel vse, če ne, pa ne bo nikomur mar zate. Smo se za to na plebiscitu odločili za samostojnost? Bi se, če bi vedeli, kako nizko bomo padli? Kako nas bo nesposobna politika skušala razčlovečiti, da bi pogoltnemu kapitalu dopustila, da si podredi Slovenijo, kot si je podredil že mnoge druge države? Mislim, da ne.
Zato, če je v naših srcih še kaj empatije in zavedanja, da bi moralo biti drugače, kot je, potem je podpis podpore interventnemu zdravstvenemu zakonu, ki je mnogim trn v peti in prepreka do absolutnega monopola nad našim zdravjem, najmanj, kar lahko participiramo kot državljani. Za zdaj namreč lahko javno zdravstvo rešimo zgolj z odhodom do upravne enote, kasneje pa bo ... predstavljajte si Slovenijo, v kateri bo vsaj obisk pri zdravniku pomenil, da se je treba prej ustaviti na bankomatu. In če bo stanje nič, tudi obiska ne bo. Takrat bo pač prepozno, da bi ukrepali.
Tjaša Zorc Rupnik, Log pri Brezovici
