G. Herman Graber v zadnjem prispevku (Dnevnik, 5. julija) o temi polemike (o ustavni funkciji predsednika republike) ni povedal ničesar – brez zveze s temo polemike pa je nametal na kup tako rekoč vse hude probleme tega sveta. Z zaključnim očitkom ne le meni, ampak kar »naši civilizaciji v celoti«, da smo »močno zaostali v razvoju pametnosti«. Da na tem področju ni zaostal tudi on, je najbrž pripisati njegovi, kot to imenuje sam, »trdni napredni naravnanosti, ki se ji pravi levičarstvo«. Iz tega, kar je povedal, se da sklepati, da je zanj ta miselna zaostalost »predvsem desnih, a v veliki meri tudi levih nazorov« v tem, da niso »trdno napredno naravnani«, tako kot njegovi.
V trdnost njegove napredne naravnanosti seveda ne dvomim. Toda ali k taki trdni naprednosti morda spada tudi to, da drugače mislečemu mirno podtakneš nekaj povsem izmišljenega? Zame tako trdi, da sem »svojčas izrazito zagovarjal vrnitev vseh 'pravic' Cerkvi«. Če mu na to ne odgovorim, bi si mlajši bralci (in slabše obveščeni starejši) lahko mislili, da je bilo to morda celo res. A resnica je bila ravno nasprotna.
Ko smo leta 1997 na ustavnem sodišču odločali o vrnitvi gozdnih veleposestev Cerkvi, smo štirje sodniki temu nasprotovali, pet pa jih je to vrnitev odobrilo. To je bil eden od tistih ustavnih sporov, kjer postane nazorska usmerjenost ustavnih sodnikov odločilnega pomena – v tem primeru ob vprašanju, kateremu od dveh zelo splošnih ustavnih načel je bilo tu treba dati prednost: načelu pravne države ali načelu socialne države. Štirje smo tu dali prednost načelom socialne države, drugih pet pa načelu pravne države – oboje dobro strokovno utemeljeno.
Ko je politična levica nato sprožila hude napade na večinsko peterico sodnikov, češ da so odločali politično in ne strokovno (in to so bili še mnogo bolj nekorektni napadi, kot jih zadnja leta sproža politična desnica zoper nekatere odločbe zdaj bolj »levo« usmerjenega ustavnega sodišča), sem zoper te, takrat očitno nedopustne obtožbe tisto, meni nazorsko nasprotno peterico javno vzel v bran. Kaj hujšega za »trdne« levičarje – zanje so za zmago »naše stvari« očitno dovoljena vsa sredstva. In od takrat dalje sem za njih tudi jaz desničar (ali vsaj njihov simpatizer) – kakšni so res moji nazorski in politični pogledi, jih tu prav malo zanima.
Nekateri najbolj »trdni« med njimi potem seveda mirno ignorirajo tudi to, da sem nekaj let kasneje, ko nisem bil več ustavni sodnik, v kritiki pripravljajočega se sporazuma z Vatikanom javno nastopal kot strokovni utemeljevalec odklonilnih stališč ZLSD (danes SD) do tega sporazuma. In tudi moje javne kritike nedoslednosti in slabosti odločbe ustavnega sodišča, ki je, čeprav pogojno, nato odobrila skladnost tega »vatikanskega sporazuma« z ustavnim načelom ločitve cerkve in države.
Toliko o mojem domnevnem zagovarjanju obstoječega stanja v družbi. Ni vse res, kar si kdaj kdo izmisli in objavi v časopisih.
Matevž Krivic, Spodnje Pirniče
