Da je sistem plač v javnem sektorju (SPJS) res razpadel, ni dvoma. Javnost še vedno ne pozna odgovora na vprašanje, zakaj se je to zgodilo. Vemo pa, da je uspešnost delovanja slehernega realnega sistema odvisna od tega, kako so izbrani in postavljeni njegovi temelji. Sistem plač v javnem sektorju je postavljen na takšne temelje, ki so že ob sprejemanju zakona (ZSPJS) obetali kratko življenjsko dobo tega sistema.
Temelje plačnega sistema v javnem sektorju predstavlja namreč tarifni sistem osnovnih plač, sestavljen iz 65 plačnih razredov, v povezavi z 11 plačnimi skupinami in 31 plačnimi podskupinami. Avtorji plačnega sistema so se (po nemškem modelu) oprli na takšna pravila in se odrekli uporabi bolj zahtevnih meril, s katerimi bi analitično ocenjevali zahtevnost del in nalog posameznih delovnih mest. Določili so absolutni denarni znesek osnovne plače za sleherni plačni razred. Osnovni plači se doda še del plače za delovno uspešnost in različni (tudi izjemno visoki) dodatki. Temelj plačnega sistema predstavljajo tarifni razredi, ki izražajo stopnjo zahtevnosti delovnega mesta in nazivov (le) glede usposobljenosti oziroma izobrazbe.
Zgradbo sistema plač v javnem sektorju lahko ponazorimo s piramidno zloženko, sestavljeno iz petinšestdesetih (65) plošč, ki predstavljajo plačne razrede. Na dnu piramide je plačna skupina z najnižjo osnovno plačo, vrh piramide pa ponazarja plačni položaj predsednice republike kot najvišje državne funkcionarke. Ob uveljavitvi zakona (ZSPJS) je bilo razmerje med najnižjo in najvišjo točko v piramidi oziroma osnovno plačo 1:12. Absolutni zneski osnovnih plač kot temelj sistema plač so največ prispevali temu, da je sistem plač v javnem sektorju (JS) razpadel. Od spodnje tretjine plačne piramide (24 plačnih razredov) je ostal le še drobir. Razmerje med najnižjo in najvišjo osnovno plačo se je več kot prepolovilo na razmerje 1:4,7. Vsi sindikati zaposlenih v JS so se odzvali z zahtevami po razporeditvah v bistveno višje plačne razrede. Izvršilna oblast, ki ima v rokah plačno politiko JS, se je zaradi popolnega razpada sistema plač znašla v skoraj brezizhodnem položaju, čeprav njej ni mogoče pripisati odgovornosti za razpad sistema.
Temelj dobrega plačnega sistema predstavlja analitična ocena zahtevnosti del in nalog, izkazana v točkah, ne pa osnovna plača v absolutnem znesku. Zahtevnost del in nalog se meri s točkami, ne pa z denarjem. Z denarjem se zahtevnost delovnih opravil le nagrajuje. Analitična ocena obsega ocenjevanje zahtevane usposobljenosti (šolsko in dodatna znanja, izkušnje), odgovornosti in pooblastil, psihofizičnih naporov in vplivov okolja. Analitična ocena je bistven podatek o delovnem mestu, ne pa o delavcu, ki je razporejen na določeno delovno mesto. Analitična ocena se spreminja le v primeru, ko se spremeni zahtevnost delovnega mesta. Plačni sistem v JS je dočakal kolaps, ker je postavljen na temelje, ki takšnih pravil ne upoštevajo.
Človeštvo pozna pravi pomen temeljev že iz davnine. Takšen dokaz predstavlja Keopsova piramida, zgrajena iz skoraj enakega števila (68) plošč (2 m visokih), kamnitih blokov, kot znaša število (65) plačnih razredov v plačni piramidi javnega sektorja. Keopsovo piramido po 4500 letih še danes občudujemo v egiptovski Gizi, naš plačni sistem JS pa je razpadel že v poldrugem desetletju uporabe.
In kaj lahko stori Golobova vlada? Za zdaj le tisto, kar počne vsaka oblast po rušilnem potresu. Najprej mora pomagati najbolj prizadetim, med katere gotovo ne moremo šteti zdravnikov, sodnikov in tožilcev. Nato mora poskrbeti za sanacijo sistema plač v JS, da se vzpostavi delovanje sistema vsaj na spodnji ravni normalnosti. Verjetno so napovedani plačni stebri ena od takšnih prehodnih ureditev. Plačni sistem, ki bo oprt na temelje analitične ocene zahtevnosti del in nalog, pa je dolgoročni projekt, Sindikati, njihovi profesionalni funkcionarji, ki so aktivno ali pasivno spremljali rojevanje in delovanje razpadlega plačnega sistema v JS, bi lahko samokritično priznali, da so bili v zmoti, ko so podpirali zgrešeni sistem plač. Z brezkompromisnimi zahtevami Golobovi vladi si ne morejo izbrisati madeža na svojem ravnanju zadnjega desetletja.
Janez Krnc, Litija
