Ko so svojčas ogorčeni opozicijski poslanci v nemškem parlamentu javno očitali tedanjemu nemškemu kanclerju Adenauerju neizpolnjevanje njegovih danih predvolilnih obljub, jim je le-ta mirno odvrnil: »Nič me ne briga moje včerajšnje blebetanje!«
Podobne odgovore pričakujem v bodoče tudi na »pozabljene« obljube naših neodgovornih komunalnih politikov, uradnikov in na izjave samooklicanih »strokovnjakov«. Ravno tako tudi ne verjamem »strokovnim« slavospevom (že predvidenih) koncesionarjev glede izredne ekonomske koristnosti, kakor tudi natolcevanja o ekološkem ter o zdravju neškodljivem delovanju predvidenih sežigalnic komunalnih odpadkov. Očitno so navedeni preslišali ali že pozabili na odmevne ekološke ter zdravstvene težave in posledice sežiganja (v primerjavi s predvidenimi štirimi sežigalnicami relativno majhnih količin odpadkov) na primer v Trbovljah ter Anhovem. Zatorej naj bi (navkljub opozorilom zdravniške zbornice, številnih okoljevarstvenikov, prebivalcev itd.) v štiri največja slovenska mestna središča namestili »najmodernejše« sežigalne komore za uplinjanje ogromnih količin domačih in tujih odpadkov in s tem za proizvodnjo ter emisijo ogromnih količin strupenih, genetsko in zdravju izredno nevarnih snovi. Kam in kako se bodo odstranile tudi ogromne količine preostalega nevarnega pepela, pa vsi previdno molčijo.
Medtem ko se v bližnji preteklosti skuša omejiti oziroma preprečiti dosedanje ogrevanje stavb s pomočjo drv in premoga, bomo torej brez pomislekov v bodoče koncentrirano sredi mestnih središč sežigali ogromne količine odpadnih snovi in tako ustvarjali smog ter vdihavali ogromne količine vsemogočih okolju in zdravju nevarnih in škodljivih snovi.
Obljubljajo nam najmodernejšo in okolju najprimernejšo tehnologijo. Pri tem pa se zavedajo, da investitor nima večjega vpliva na izbor tehnologije, saj sme ter mora končno izbrati in odobriti le najcenejšega ponudnika. Torej bo ponudnik (to je običajno koncesionar) izbiral in ponudil v prvi vrsti njemu in koncesijski dobi prirejeno najbolj racionalno tehnologijo, ki bo ravno še izpolnjevala zakonsko zahtevane emisijske pogoje. Obratovalni stroški pa so lahko na račun nižjih investicijskih stroškov sorazmerno višji, saj jih končno prek položnic vedno nosi potrošnik.
Kako enostavno se je mogoče izogibati »neugodnim« zahtevam naše zakonodaje, je že nazorno pokazala trenutno ustavljena, torej še nedokončana gradnja 12 km dolgega kanala C0 preko ožjih zaščitnih con ljubljanske pitne vode. Prečkanje zaščitnih con za pridobivanje pitne vode s kanalizacijskimi napeljavami se šteje med izredno strokovno zahtevne in ekološko nevarne projektantske ter izvedbene naloge. To izredno drago in zahtevno gradnjo kanala C0 pa so odgovorni na UE Ljubljana kratko malo uradno označili za »nezahteven objekt« in tako za gradnjo kanala (ki ogroža pitno vodo za preko 300.000 Ljubljančanov) navkljub pomanjkljivi dokumentaciji (brez v naši zakonodaji zahtevane izdelave presoje vplivov te gradnje na okolje) izdali gradbeno dovoljenje.
Zaradi kanala C0 je nevladna okoljska organizacija Alpe Adria Green v izboru najbolj neekološke osebnosti leta javno razglasila Mestno občino Ljubljana za zmagovalko črne liste že za leto 2018. Predlagam, da Alpe Adria Green uvrsti MOL tudi v bodoče na listo zmagovalk te črne liste, saj bo MOL očitno poleg hudega ogrožanja zdravja zaradi bodočega onesnaževanja pitne vode poskrbela s predvidenim sežiganjem odpadkov tudi še za »ekonomsko optimalno« onesnaževanje zraka ter okolja in s tem posledično za zaokroženo ponudbo ogrožanja zdravja prebivalstva mesta Ljubljane in okolice.
Občudujem pa vse Ljubljančane, ki so se tako mirno in brez odpora očitno že sprijaznili s pitjem vode z bodočim priokusom fekalij ter vdihavanjem zraka s pridihom dima ter izpušnih sestavin.
Franc Maleiner, univ. dipl. inž. kom., Ljubljana
