Odločitev o tem, da bi se tudi Ukrajini lahko zgodil dan D, je bila sprejeta že tedaj, ko se je ukrajinska kriza še rojevala. Gre za odločitev ZDA in zveze Nato, ki sta januarja 2022 zavrnili zahtevo Rusije po varnostnih zagotovilih zaradi širjenja Nata, nameščanja ofenzivnih vojaških zmogljivosti v bližino ruske meje in vzpostavljanja sistema vojaške infrastrukture, podobne tisti iz leta 1997.
Strateško odločanje, kakršnega predstavlja zavrnitev ruske zahteve po varnostnih zagotovilih, poteka po pravilih procesne hierarhije, ki vključuje tudi načelo nepovratnosti. Formalno-pravni okvir odločanja v primeru Ukrajine predstavlja severnoatlantska pogodba. Ta se sklicuje na ustanovno listino Združenih narodov ter sodelovanje varnostnega sveta. Pogodba o zvezi Nato določa, da je treba varovati svobodo, skupno dediščino narodov, načela demokracije, osebne svobode in vladavine prava. Države članice Nata si morajo prizadevati za ohranitev miru in varnosti in temu namenjati kolektivno obrambo. Vendar si ZDA, vodilna članica Nata, opisana načela razlaga skozi prizmo svojih geostrateških interesov. Šolski primer takšnega ravnanja je vojaški poseg ZDA v Siriji, podprt z lažnimi dokazi ter brez soglasja varnostnega sveta OZN.
Vojna v Ukrajini je nekako zaobšla pogodbeno obveznost držav članic zveze Nato, da si morajo prizadevati za ohranitev miru in varnosti. Nato namesto takšnega ravnanja načrtuje vstop Ukrajine v zvezo Nato. Pri tem se ne ozira na eskalacijo vojaških spopadov svetovnih razsežnosti in grožnjo uporabe taktičnega jedrskega orožja. Nato od svojih načrtov ne odstopa. To potrjuje nedavna izjava generalnega sekretarja Nata Jensa Stoltenberga, da je Ukrajina zelo blizu formalnega vstopa v zvezo Nato. Takšnim napovedim sledi tudi politična propaganda, ko Putinu pripisuje namero okupacije sosednjih držav, članic Evropske unije.
Vstopanje držav v zvezo Nato samo po sebi ni nekaj izrednega. V primeru Ukrajine pa so prisotne posebne okoliščine. Po dveletnih vojaških spopadih napovedani vstop Ukrajine v Nato prinaša tej državi pravico, da se kot članica sklicuje na 5.člen severnoatlantske pogodbe. Ta člen vsebuje določbo: »Napad na eno državo članico je napad na vse in članice zavezuje, da jo branijo v primeru napada.« Članice zveze Nato, skupaj 32 držav, bi v primeru vstopa Ukrajine v Nato morale izpolniti pogodbeno zavezo in svoje oborožene sile napotiti v Ukrajino. Takšen dogodek, če ga bomo po napovedih Stoltenberga doživeli, upravičeno lahko imenujemo dan D za Ukrajino. Posledice bodo namreč povsem primerljive dogodku (»dan D«) izkrcanja zaveznikov na obalo Normandije leta 1944.
Odločitev je v rokah ZDA in njenih političnih predstavnikov. ZDA pokrivajo kar 2/3 vojaških izdatkov zveze Nato in imajo zato dominanten položaj. Takšen položaj zagotavlja ZDA prevladujoč vpliv na odločitve severnoatlantskega zavezništva in neposredno tudi na učinkovitost delovanja Evropske unije. Ohranjanje miru in varnosti v Evropi je odvisno od ravnanja ZDA kot vodilne članice Nata. Vojna v Ukrajini je podoba prevlade ameriške geo-strateške politike. Države članice Evropske unije imajo v Natu, ki šteje 32 članic, absolutno številčno prevlado, vendar v odločitvah vrha zveze Nato ni zaznati avtonomnosti evropske politike.
Izjave evropskih politikov, da Evropa in svet potrebujeta zmago Ukrajine, ne obetajo mirne rešitve ukrajinske krize. Takšne izjave napovedujejo dan D, ko bodo članice Nata v Ukrajino napotile svoje vojaštvo. Če se bodo takšne napovedi uresničile, se bomo verjetno po usodnem dnevu D znašli v okolju kataklizmično razdejanega sveta.
Janez Krnc, Litija
