Spoštovana gospa predsednica Zdusa Zdenka Jan,

nisem verjela v vaš odziv na moje pisanje o starizmu in se vam zanj zahvaljujem (Pisma bralcev, Dnevnik, 14. oktobra 2023). Lepo je, ko vidiš, da je ljudem na oblasti vseeno mar, kaj se jim očita, in so pripravljeni očitke bodisi zavrniti, razložiti, predvsem pa komunicirati. Izkoristila bom to priložnost in se vam še v nekaj stavkih oglasila.

Zagotovo se tolerančna meja nas upokojencev (do mnenj o nas), za katere še vedno trdim, da se nas pojmuje kot najbolj marginalno družbeno skupino, oži. »Bonbonček« možnosti brezplačnega prevoza je že dolgo tema, ki razburja aktivne državljane, komentarji na družbenih omrežjih niso niti najmanj prijazni, a so žal stvarnost. In zato vsaka pripomba, tudi tisto lepo povedano (zgolj) pričakovanje razumevanja, da se upokojenci tega »darila« poslužujejo ob za to primernem času, zaboli.

Starizem je tu in zdaj in vsi dogodki, tudi zadnji v DSO, kažejo na ta razširjen, že vsakdanji nesprejemljiv vedenjski vzorec. Veseli vaše zapisano, da se na vsakem koraku borite za »spoštovanje pravic starejših, da ostajajo polnopravni člani naše družbe, ne pa nebogljeni, v statistiko vloženi sloj prebivalstva, ki se ga etiketira z zgubanimi rokami, hojico, demenco ali pa s palico ali berglo v rokah«.

Optimizem in borba sta v življenju vedno potrebna, toda vse, čemur smo priča, tudi odnos vlade do nas in njeno neizpolnjevanje zakonskih dolžnosti (neusklajevanje pokojnin, enačenje pokojnin s socialo ...), niso dober pokazatelj, da bo naš jutri res lep in dostojen. Borba da, toda borba z zmago je tisto, česar si že dolgo želimo.

Mira Kofler, Škofja Loka