Podatkov o tem, kakšne neslavne rekorde dosegajo države članice EU, ne poznamo. Pa ne zato, ker takšnih rekordov ne bi dosegale, temveč zato, ker jih raje prikrijejo, kot pa javno razglašajo. O neslavnih rekordih samostojne Slovenije je poleg našega ustavnega sodišča odločalo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice in so zato znani vesoljni Evropi.
V prvi plan stopata dva neslavna rekorda. Prvi je primer sanacije bančnega sistema, izpeljan leta 2013. Drugi neslavni rekord pa predstavlja množični izbris oseb iz registra stalnih prebivalcev Slovenije, uresničen leta 1992. V primeru sanacije bank je bila vrednost pravzaprav cena neslavnega rekorda 5,5 milijarde evrov, v drugem primeru pa rekord ni merljiv. Predstavlja ga neizmerno človeško gorje in trpljenje, ki ga ni mogoče meriti z evri. Tisočim (25.671) izbrisanim stalnim prebivalcem Slovenije ga je z izgubo vseh pravic (do dela, socialnega in zdravstvenega zavarovanja, izobraževanja in stanovanja) povzročila oblast s tajnim in nezakonitim izbrisom iz registra stalnih prebivalcev Slovenije.
O obeh zadevah sta odločala ustavno sodišče RS in Evropsko sodišče za človekove pravice. Sodišči sta ugotovili, da so bile prizadetim kršene ustavno varovane temeljne človekove pravice in svoboščine. Odločitve, ki jih je slovenska oblast sprejemala brez zadržkov, so postale problem potem, ko je država morala sprejemati odločitve za odpravo svojih neustavnih odločitev. Po treh desetletjih tako vsi izbrisani še vedno nimajo urejenega statusa, zlasti dovoljenja za stalno bivanje. Razlaščenci pa še vedno čakajo na zakon, ki bo urejal njihove pravice.
Krizo slovenskih bank so ustvarila neobvladljiva tveganja pri podeljevanju bančnih posojil v obdobju prevzemanja podjetij. Cena tranzicije družbenega kapitala (formalno je bila zaključena leta 1998), ocenjena na najmanj 30 milijard evrov, se je zaradi sanacije bank povečala še za dobrih 5,5 milijarde evrov. Zakaj s(m)o s sanacijo bank dosegli neslavni rekord, je razkrilo računsko sodišče. Ugotovilo je, da pri zadnji sanaciji bank nadzor Banke Slovenije (BS) ni bil uspešen.
Nastanku bančne luknje je botroval neučinkovit nadzor Banke Slovenije. Ob asistenci oblasti v Bruslju je BS svoje neuresničevanje zakonskih pristojnosti sanirala tudi z izbrisom premoženja, vrednega 960 milijonov evrov, premoženja 100 tisoč lastnikov delnic in dva tisoč lastnikov podrejenih obveznic bank ter 500 tisoč varčevalcev pokojninskih skladov, zavarovalnic in družb za upravljanje. Država je za sanacijo prispevala 4,5 milijarde. Po enaki maniri je BS zaobšla tudi načela pravne države. Razlaščencem ni ponudila možnosti učinkovitega pravnega varstva glede razlastitvenih odločb. Pričakovano je NPU na državno tožilstvo vložilo kazenske ovadbe zoper takratno vodstvo BS.
Zastavlja se vprašanje, zakaj vendar ne pišemo tudi o slavnih rekordih. V družbeni praksi takšnih rekordov preprosto ne najdemo. Odgovor na vprašanje, zakaj ja tako, podaja zasnova temeljev predstavniškega sistema. Legalnost, ki temelji na oblasti političnih strank (strankokraciji), ne zmore zagotoviti procesnih predpostavk, ki prinašajo legitimnost družbenih odločitev in slavne rekorde oziroma višjo raven materialne, družbene in okoljske blaginje prebivalstva.
Največje probleme sodobnega sveta predstavljajo učinki, ki jih človeštvu prinaša neoliberalni gospodarski sistem v okolju, ko svet upravljamo z orodji predstavniške demokracije. Načelo (aksiom), ki ga ni treba dokazovati, veleva, da družbene krize ni mogoče uspešno reševati z istimi orodji, ki so krizo ustvarjala. Na tej prelomni točki smo zmrznili, ker politične in gospodarske elite nočejo izgubiti svoje dominantne moči.
Znanstveniki so s študijo »Meje rasti« že leta 1972 opozorili na brezizhodnost modela eksponentne rasti gospodarstva. Novejša preverjanja so potrdila, da so bile njihove napovedi točne. Konec tega desetletja bo gospodarska rast dosegla dno, ob izteku naslednjega desetletja pa se bo zgodil kolaps. Politične in gospodarske elite se doslej na preverjeno zanesljive napovedi niso odzvale. Kakšen scenarij se obeta človeški vrsti in vsemu živemu na planetu Zemlja, ni treba ugibati.
Janez Krnc, Litija
