Zapisano, »povedano« predstavlja zelo dober vpogled v trenutno prostorsko (ne)načrtovanje. V prvem stavku zapisa z zgornjim naslovom (Dnevnikov Objektiv, 10. junija) se Vesna Tržan vpraša: »Le kako se nam je lahko zgodila Magna?« Na žalost, kot je prikazano v članku, se nam »Magna« še vedno dogaja in zato bi morali zvoniti alarmni odgovornim politikom.
Slovenija je ratificirala Pariški sporazum, s katerim se države zavezujejo, da bodo sprejele ukrepe prilagajanja podnebnim spremembam, kar »pomeni proces prilagajanja dejanskim in pričakovanim podnebnim spremembam in njihovim vplivom« (Uredba EU 2020/852). Že leta 2016 je Slovenija sprejela Strateški okvir prilaganja podnebnim spremembam, v katerem je zapisano: »Vplivi podnebnih sprememb so celovito vključeni pri snovanju in izvajanju vseh politik, ukrepov in dejavnosti, tako na ravni države kot na ravni regij in lokalnih skupnosti, gospodarskih subjektov in posameznikov. Posebej pomembno je upoštevati vplive podnebnih sprememb pri razvojnem in prostorskem načrtovanju.« Ob tem pa moramo pri prostorskem in razvojnem načrtovanju upoštevati njegov vpliv na samooskrbo Slovenije.
Na podlagi članka lahko ugotovimo, da odločevalcem ni mar za blaženje in podnebne spremembe ter samooskrbo. Župani so vezani na uspešno finančno poslovanje, zato prodajajo dobra zemljišča ali spreminjajo njihovo namembnost, ker si morajo zagotoviti še en mandat. Kapital je vezan na povečanje vrednosti kapitala, zato se denimo gradi od roba do roba meje parcele, da se pridobi večja kvadratura za prodajo. Prostorsko načrtovanje je podrejeno neoliberalnemu trgu, ki se je kreiral v spregi politike in kapitala ter se ne ozira na dolgoročne posledice za naše okolje. Ta sprega se odraža tudi v na videz banalnih primerih. Lep primer se je zgodil nedavno v naši ulici. Gradbinec je dosegel ukinitev ekološkega otoka, zbiralnika za papir in steklo iz občinskega zemljišča, ker meji na njegovo parcelo, na kateri bo začel z gradnjo vila bloka. Občani Ljubljane bomo tako plačevali višje stroške predelave odpadkov, ker se steklo ne bo recikliralo, ampak bo končalo v mešanih odpadkih.
Prepričan sem, da je edini način trajnostnega razvoja, da se prostorsko načrtovanje vrne stroki, hkrati pa se v regulativo vnesejo pravila, ki udejanjajo blaženje in prilagajanje podnebnim spremembam ter zaščito kmetijska zemljišča; denimo, nova stanovanjska gradnja mora zagotoviti zbiranje vode in njeno uporabo ali ponovno uporabo, zagotoviti mora ustrezen delež zelene površine glede na objekt, parkirna mesta se ne sme asfaltirati, parkirišča imajo drevesa in/ali fotovoltaiko, industrijska gradnja mora biti v določenem odstotku pokrita s sončnimi paneli … Trenutno je v obravnavi zakon o uvajanju naprav za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov energije, v katerem bi bila postavitev sončne elektrarne obvezna za novogradnje objektov in prizidave s streho površine nad 1000 kvadratnih metrov, parkirišča, večja od 1000 kvadratnih metrov, ter na obstoječih objektih s streho, večjo od 1700 kvadratnih metrov. Menim, da je glede na naše zaveze in dosežene rezultate pri pridobivanju energije iz obnovljivih virov ta zakonska določba preblaga in bi zato morali odvzeti pri teh številkah eno ničlo oziroma jih bistveno zmanjšati. Prav zaradi naših pogodbenih zavez in potrebe po podnebnem prilaganju in blaženju je neumnost govoriti o prisilni solarizaciji, posebej ker so na voljo finančne spodbude za solarizacijo tako zasebnikov in podjetij in še več jih bo glede na zaveze, ki jih moramo doseči.
Vsekakor so spodbude cenejše kot kazni, ki jih plačujemo. Prilaganje, kjer je ključni element prostorsko in razvojno načrtovanje, ter blaženje podnebnih sprememb je javni interes, ki mora prevladovati nad zasebnim interesom.
Jože Piano, Ljubljana
