Preseneča, da kolumnist privržence neoporečnega strokovnega izrazja (izraz olimpijske igre je namreč športni terminus technicus) razglasi za puriste (slov. čistune). Nekoč me je spoštovani urednik poučil, da je kolumna pač sporočilna zvrst, v kateri pisec izraža svoje osebno (in ne objektivno) mnenje. To priznava tudi pisec kolumne, o kateri teče beseda, ko na koncu prispevka zapiše: »Olimpijski občutki so vsekakor subjektivni …« Potemtakem je tudi njegovo mnenje o puristih subjektivno, subjektivnih mnenj – tudi o strokovnih izrazih – pa je nešteto. »Al' katero je pravo, to se praša,« je nekoč zapisal pesnik iz Vrbe. Glede na to, da gre za kolumnistovo priznanje subjektivnega mnenja, bi ta zapis lahko končali z znanim bratskim reklom »ko priznaje, pola mu se oprašta«. Toda problem bi še vedno ostal nepojasnjen. Zato je treba še kaj dodati.
Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) izraz purizem razloži kot »pretirano prizadevanje za čist jezik«. SSKJ popolnoma enako opredeli tudi slovenski izraz čistunstvo. Izraza purizem in čistunstvo sta torej sopomenki. Oznaka pretirano daje obema slabšalni pomen. Tudi v vsakdanjem govoru imata oba izraza slabšalni pomen. Izraz purist je potemtakem zmerljivka. In tako jo je tudi razumeti v kolumnistovem zapisu (ki temelji na njegovem subjektivnem mnenju). Okej, vsak ima pravico do svojega osebnega mnenja, toda če kolumnistovo misel logično pletemo še naprej, so puristi vsi zagovorniki neoporečnega strokovnega izrazja, kar dvobesedni izraz olimpijske igre tudi je, ter vsi leksikologi in terminologi, ki se poklicno (strokovno in/ali raziskovalno) ukvarjajo z besedami in njihovo pomenskostjo ter zagovarjajo pomensko natančnost besedja v različnih jezikovnih zvrsteh. Žal subjektivnim občutkom, ki namigujejo na takšne in podobne misli, pač ni mogoče pritrditi.
V terminologiji (vedi o strokovnem izrazju) so merila za neoporečno javno rabo besedja še posebno natančna. In dvobesedni izraz olimpijske igre je terminus technicus, športoslovni têrmin. Predvsem ne štejejo žargonski (npr. olimpijada) in večpomenski izrazi. Zahteva se popolna enopomenskost pojmov in sporazumevalna jasnost. In dejstvo je, da dandanašnji v neoporečnem športnem govoru olimpi(j)ada pomeni nekaj drugega kot olimpijske igre. Pa tudi želje, da bi se etimološko, semantično in logično ter jezikovno utemeljeni in uveljavljeni strokovni izrazi širili tudi v poljudnih glasilih, ni mogoče šteti za purizem oziroma čistunstvo. Na tržnici ali za točilnim pultom pa lahko svoje subjektivne občutke izražamo na poljuben način.
S tem zapisom sem tudi jaz končal letošnje olimpijske igre, žargonski spaček olimpi(j)ada pa sem pokopal že v dijaških letih na intervencijo legendarnega profesorja Draga Ulage. Opravičujem se tudi kolumnistu z znamenitimi Aristotelovimi besedami »amicus Plato, sed magis amica veritas«. Naj še prosto prevedem: rad imam kolumnista, a ne za ceno moje strokovne 'resnice'.
Silvo Kristan, Podkoren
