Avtor pisma Prodajalci Dušan Kaplan (Dnevnik, 10. marca) je pri prodaji naših podjetij tujcem pozabil omeniti Pivovarno Laško, kar je močno vplivalo na kraj Laško in njegovo okolico, na ljubljansko Pivovarno Union ter na celjski rokomet in slovenski šport nasploh.
Po znamenitem sestanku 12. 8. 2005 pri Janezu Janši, predsedniku vlade RS (2004–2008), je sledila vrsta prevzemov in prodaj različnih slovenskih podjetij ter rojstvo velikega števila t. i. tajkunov. Kaj vse se je takrat in posledično dogajalo, bi terjalo preveč pisanja, a je vse skupaj lahko dosegljivo na spletu.
Bistvo mojega komentarja je prevzem Pivovarne Laško s strani nizozemskega Heinekena v letih 2015–2016. Vse do takrat ali pa vsaj do leta 2006 je bila Pivovarna Laško pojem dobrodelnega podjetja, saj je veliko vlagala v razvoj Laškega z okolico ter bila ena prvih in največjih sponzorjev slovenskega športa, predvsem celjskega rokometa. Kaj vse so laški pivovarji naredili za svoje lokalno okolje, vam ve povedati vsak tamkajšnji prebivalec, in kaj za celjski rokomet, ni težko najti na našem spletu.
Če je imel celjski klub še nedolgo nazaj vsaj približno konkurenčen vsakoletni proračun v razmerju 1:5 z najboljšimi evropskimi klubi (Barcelona, Kiel, PSG …), je to razmerje sedaj vsaj 1:10 do 1:15. Heineken je namreč načrtno zniževal svojo finančno podporo, tako da trenutno znaša kakšnih 15–20 odstotkov vsote, ki jo je Pivovarna Laško klubu namenjala skupaj s svojimi dobavitelji. Rezultati so seveda temu primerni. Celjski rokomet trenutno sicer še drži primat v Sloveniji, v Evropi pa je, razen z nekaterimi prebliski, nekonkurenčen. V evropski ligi prvakov, kjer je leta 2004 osvojil naslov prvakov in bil v letih 1993–2007 drugi najuspešnejši klub v Evropi, celjski klub zaradi preteklih rezultatov in dobre organiziranosti nastopa le še s povabilom evropske zveze EHF, najboljši igralci pa iz Celja praviloma vsako leto odhajajo v bogatejše evropske klube, medtem ko je bilo mesto ob Savinji včasih želena destinacija najboljših evropskih rokometašev.
Heineken, po sicer nepreverjeni informaciji, razmišlja o prekinitvi pogodbe s celjskim klubom, ker za to baje ni več poslovno zainteresiran. Je pa vse od leta 1994 zato bogati sponzor Evropske nogometne zveze (UEFA) in elitne lige prvakov, za kar namenja zajetne milijone evrov. Takšen kruti kapitalizem bi morda še razumel, če ne bi pred leti prebral knjige Oče, sin in IBM, ki govori o tem, kako je eden takrat največjih kapitalistov v Ameriki in na svetu razumel in finančno podpiral svoje lokalno okolje ter na ta način dosegel tudi in ne nazadnje zadovoljstvo svojih zaposlenih in lokalnih prebivalcev. Očitno je za milijardno bogati Heineken to več kot nepomemben problem.
Opisani primer ni edini, ki govori o tem, kako po »totalitarnem« socializmu marsikje in vedno bolj čutimo posledice krutega kapitalizma. Kar je daleč od Švice, ki so nam jo obljubljali nekateri osamosvojitelji.
Andrej Šušterič, Proseniško
