Pred dvema letoma, ko smo praznovali Cankarjevo leto, smo v DUC Tabor v Ljubljani Ivanu Cankarju posvetili izredno pozornost. Pripravili smo štiri recitale, zadnjega prav na dan Cankarjeve smrti 11. decembra. Pri recitalih so sodelovale tudi stanovalke doma Tabor. Letos, ko praznujemo 100 let od Tavčarjeve smrti (19. februarja 1923), pa je dogajanje bolj skromno. Posvečamo mu prav tako pozornost, vendar na drug način. Knjižničarka Doma ga. Solina vsako sredo popoldne prebere eno poglavje iz Tavčarjeve Visoške kronike ter s tem opozori na njegov literarni prispevek v zakladnico slovenske književnosti. K praznovanju bom skušal prispevati tudi kot stanovalec doma Tabor s spominskim prispevkom srečanja z njegovo dediščino.
Po predavanju na Filozofski fakulteti v Ljubljani je pristopil k meni eden od mojih slušateljev in me obvestil, da stanuje v ohranjenem Tavčarjevem stanovanju (Breg) pri starejši gospe, ki je bila najemnica tega stanovanja. Slišal je, da je nekdo kupil to stanovanje in da ga namerava izprazniti. Z njim sem si šel to stanovanje ogledat. Že pri vhodu v veži sem odkril kamnit blok, na katerem so stanovalci ugašali bakle. Po stopnicah sva prišla do stanovanja. Velika dnevna soba je bila že izpraznjena, vendar še obdana z lesenimi oblogami, ki so bile okrašene z lepimi intarzijami. Od tam sem skozi kuhinjo prišel do v celoti opremljene spalnice, ki pa je bila še vedno opremljena s starinskim pohištvom, kot v času Tavčarjevega življenja, izpod stropa je visel prekrasen kristalni lestenec. To je bil izjemen primer opremljenega stanovanja iz 19. stoletja. Stanovanje bi se lahko spremenilo v poveden muzejski prostor.
O tem odkritju sem obvestil takratnega ravnatelja Mestnega muzeja dr. Mirka Juterška in kustosinjo Narodnega muzeja dr. Majo Žvanut. Skupaj smo si 10. marca 1978 ogledali Tavčarjevo stanovanje in oba sta bila nad odkritjem izredno navdušena.
Napisali smo več predlogov za njegov zaščito in ohranitev ter jih poslali na naslove raznih kulturnih in spomeniškovarstvenih ustanov. Še posebej se je v tej smeri angažirala ga. Maja Žvanut. Naše pobude se niso uresničile, ker takratna oblast in spomeniško varstvo ni imelo razumevanja za predlagane rešitve, čeprav je bil Ivan Tavčar pomemben politik in župan mesta Ljubljana (od 1911 do 1921) ter častni občan Ljubljane.
Predlagam, da mesto Ljubljana izkaže spoštovanje do njegovega dela in v letu, ki mu je posvečeno, na hiši, v kateri je bival vse do smrti, odkrije tablo z napisom: »Tu je živel in deloval ljubljanski župan in pisatelj Ivan Tavčar.«
Dr. Ignacij Voje, Ljubljana
