Vem! Nesoglasij med najstniki nikoli ne manjka. Tudi takih, ki se končajo s kakšno buško. Pošteno priznam, da smo tudi v mojem najstniškem času kakšno težavo reševali s pestmi, klofutami. Razlogov je bilo kolikor hočete. Kakšnih hujših posledic takega prijateljstva ni bilo. Še najhujša kazen za krivca je bila izločitev iz naše klape. Večino naših sporov smo rešili sami. Le redko smo za to potrebovali pomoč takih avtoritet, kot so ravnatelj, razrednik, učitelj ali kateri od staršev.

Po pretepu se je vnela žolčna razprava o nasilju med mladim. Razlegalo se je vpitje z vseh strani: »Krivi so starši, krivi so učitelji, kriva je šola, krivi so razvajeni mulci, vsega imajo preveč, krivi so računalniki in podobno«. »Slabe zglede jim dajemo starejši«, sem rekel sosedu, pa mi je zabrusil: »Učijo naj se«! Ali je to edina resnica o njih?

V Pedagogiki boste med prvimi spoznanji te vede o mladih zvedeli, da so otroci nepopisan list. So kot suha goba, ki popije vse kar pride do nje. Torej se dobra vzgoja začne že z zgledi doma, z vzori iz njihove okolice, iz šole in sveta. Verjemite mi, da o »velikem lepem svetu« odraslih pogosto vedo več, kot mi o njihovem. Ne podcenjujmo jih. Ne tičijo samo pri igricah, tablicah, ekranih. Prav kritično znajo ocenjevati in sprejemati svet okoli sebe. Ta svet vidijo in razumejo po svoje in tudi delajo tako. Težko vprašanje je, ali je dandanašnji svet, družba 21. stoletja, res lahko zgled lepega vedenja mladostnikom. Odgovorim lahko z eno besedo: NE! Slabe zglede in vzore vidijo vsak dan doma, v šoli, na TV, na spletu.

Poglejmo domov. Če bi starši teh deklet in drugih udeležencev kaj veljali, bi se ta pretep končal prej, kot je nastal. Vendar! Slabe plače, visoki stroški, težke socialne razmere bremenijo mnoge starše. Na drugi strani pa najdemo take mame, ki se bodo za ocene svojih otrok na šoli borile v spremstvu advokatov. Znanje njihovih otrok je postranska stvar, glavna je prava ocena, čeprav je dobljena z grožnjo. In visoke točke za vpis dobljene z grožnjami učiteljem, ravnateljem, So to ta pravi zgledi?

V takih razmerah mora šola odigrati svojo vlogo, saj je to njeno poslanstvo. Pika. Vendar! Vrnimo ji ugled.

Podoba družbe 21. stoletja je črna. Ves svet hlasta za denarjem, delnicami, dobički. Vprašam se, kakšen zgled mladim pa je družba, kjer je več vreden en top ali tank kot pa nova šola, zdravila za bolne ali stanovanja za mlade. Od najvišjih politikov doma in v svetu vidijo nasilniško, naduto, oblastno vedenje. Najmogočnejši možje v svetu, recimo predsedniki Amerike, ali Rusije, ali EU, drug drugemu grozijo z vojnami, specialnimi vojaškimi operacijami, političnimi in ekonomskimi sankcijami. Poslušajo njihove laži, gledajo kako varajo drug drugega, kradejo, lažejo. Avtoriteta teh mož je samo orožje. Na prvih straneh časopisov so poročila o oboroženih konfliktih, bančnih prevarah, poneverbah. Najbolj udarne novice na TV so one o vojnah, posilstvih, spolnih škandalih. Po spletu krožijo slike grozljivih dejanj odraslih ljudi. Streljanje po šolah, ulicah, genocidna dejanja, mučenja, umori v družinah so normalna stvar. Celo v RKC ni vse prav. So to zgledi za mlade?

Kaj pa doma, v Sloveniji? Poglejte tvite znanih Slovencev. Recimo politikov. Zgrozili se boste. Obupna slovenščina, vsebina pa neprimerna celo za gostilniško debato. Upam samo, da teh obskurnih zapisov mladi res ne berejo. Ste kdaj gledali tretji program TVS? Morda prenose sej iz parlamenta? Niste! Poglejte in slišali boste, kaj zmorejo izvoljeni predstavniki družbe. Spet grožnje, podtikanja, zaničevanje drugače mislečih. Kadar zagledam na ekranu jezni, grozeči obraz poslanca B. G., ko vesoljnemu svetu razlaga edino pravo resnico o naši državi, me je strah. Pa ni sam v parlamentu. Še nekaj takih je.

Zgledi lepega vedenja so v naši družbi žal izginili. Kje se je izgubila izbrana pesnikova beseda? Kje so tiste večne vrednote človeštva: sočutje, ljubezen, dobrota, umetnost, pošteno delo. Zavržene so tako, kot pobuda za mir, ki sta jo pred časom, z najlepšimi nameni, poslala v svet nekdanja predsednika RS Kučan in Turk, skupaj z nekaj odličnimi posamezniki. Najvišji predstavniki oblasti pri nas so pobudo raztrgali kot neprimerno. »Kakšen mir neki!«, so vpili. »Sedaj je čas za vojno, za akcijo, za boj, za topove, za heroje. Mir? Dajte no mir.«

Ne čudite se več, da so se otroci stepli. So podoba nas samih.

Dušan Kaplan, Ljubljana