Z večinskimi mnenji in zapisi številnih evropskih medijev, tudi slovenskih, da se z obsodbo 97-letne Furchnerjeve končuje verjetno eden zadnjih sodnih procesov proti tistim, ki so sodelovali v nacističnem morilskem stroju po koncentracijskih in uničevalnih taboriščih v okupirani Evropi med drugo svetovno vojno, se sodeč po odmevih strinja velika večina bralcev. Pa ne samo njih, pač pa tudi ljudi iz tožilskih in sodniških vrst, med katerimi je tudi Thomas Will, šef osrednjega urada za preiskave nacionalsocialističnih zločinov v Ludwigsburgu.
Kot smo lahko prebrali v Dnevniku v članku izpod peresa Vesne Vaupotič (24. 12. 2022), se Will s temi mnenji strinja le deloma in ocenjuje, da njihovo delo še zdaleč ni končano. Neverjetno in nekoliko presenetljivo, saj udeleženci krvave morije umirajo in jih je iz leta v leto vse manj, kar velja tudi za priče zločinov. A bo že držalo, kar pravi Will, ki dodaja, da je na različnih tožilstvih po Nemčiji zdaj odprtih še vsaj pet primerov, za katere upa, da bo prišlo do tožb, številne dokaze zanje pa so zbrali prav v njegovem uradu. Glede na odločitve sodišč se nobenemu od njih kljub starosti ne piše nič dobrega, saj so obsodilne sodbe običajne, v nekaterih primerih sicer le pogojne, a roka pravice jih je vendarle dosegla. Kazni se izrekajo prvenstveno zaradi zavedanja, kot neke vrste opomin, da bo vsakega, ki bo zagrešil zločin, na koncu vendarle dosegla roka pravice in zaslužena kazen. In to je edino pošteno.
Smo pa v nekaterih evropskih državah priče tudi drugačnemu odnosu do ostankov nacifašizma, saj marsikje še niso odpravili poveličevanja simbolov in dejanj ljudi, ki so bili tako ali drugače vpeti v množično uničevanje ljudi v »tovarnah smrti«, kot nekateri označujejo koncentracijska (uničevalna) taborišča zlasti v vzhodnem delu okupirane Evrope. Žal je živih prič tega dogajanja izjemno malo, tudi na Slovenskem jih bomo lahko počasi prešteli na prste ene roke. Zaradi tega moramo biti do novodobnega »poveličevanja« tovrstnega dogajanja, vključno z raznoraznimi primeri zanikanja holokavsta kot najhujšega kršenja temeljnih človekovih pravic in svoboščin doslej ter največjega zla 20. stoletja, toliko bolj pozorni. Pa smo res? Bojim se, da ne, in to kljub temu, da so zgodovinske sodbe o »krvnikih in žrtvah« jasne kot beli dan. In nobeno izenačevanje okoli tega ni sprejemljivo. Nacistična politika rasnega sovraštva se je okrutno širila s propagando sovraštva in z množičnimi poboji, ki so dosegli vrhunec v iztrebljanju evropskih Judov in njihove kulture. Brutalnost, krutost brez milosti in hladen, industrijski značaj množičnih pobojev v času holokavsta so neverjetni, številke o žrtvah tega zločina pa strahotno visoke. To so nesporna zgodovinska dejstva. Pa ne gre samo za Jude, tukaj so še Romi, Sinti, Slovani (Poljaki, Rusi, Čehi, Slovenci) in mnogi evropski antifašisti.
Treba je poudariti, da je vsako rasistično nasilje za človeško dostojanstvo posebej žaljivo, nestrpnost pa začetek odkritega sovraštva. Žal je te nestrpnosti vse več, ukrajinska kriza in vojna je ogenj sovraštva znova razplamtela in požar se lahko hitro razširi. A že brez tega je dovolj primerov oživljanja mračne ideologije rasizma in ksenofobije, kar nam zgovorno pričajo primeri iz naše južne sosede. Ko so se njihovi bronasti nogometaši vrnili s SP v Katarju, jih je med množico v Zagrebu pričakalo tudi glasno vzklikanje ustaškega pozdrava »Za dom spremni«. Naj bralce zgolj spomnim, da je bil pozdrav »Za dom spremni« uradni pozdrav ustaškega gibanja v medvojni NDH, ki je bilo utemeljeno na fašizmu in rasizmu. Pozdrav je bil eden od simbolov ustaškega režima v NDH in je bil ekvivalent nacističnemu pozdravu »Sieg Heil« (»pozdrav zmagi«), ki je v nekaterih državah kaznivo dejanje. Zato ima Thomas Will še kako prav, da je treba iti do konca in pravno sankcionirati vse, ki so pri udejanjanju nacifašizma sodelovali.
Dr. Marjan Toš, Lenart v Slovenskih goricah
