Ljudje čakajo in potrebujejo pomoč takoj. V tej nepredstavljivi poplavni tragediji, ki je prizadela skoraj vso državo, je treba misliti na in ponuditi pomoč tudi starejšim. Tem dragim ljudem, ponižnim in skromnim, ki so v večini prepuščeni lastni iznajdljivosti, je treba takoj povedati, da niso sami, da smo stopili skupaj, da smo tukaj za njih ne glede na vse. V verigo za »pomoč starejšim« se moramo vključiti svojci in prijatelji se povezati z domovi za starejše in redno nuditi pomoč kot prostovoljci in biti v njihovo korist za zmeraj.
Glede na zadnje težke dogodke, ko se je narava obrnila proti nam, so starejši ponovno izpostavljeni tako strahu, nezaupanju in seveda bojazni, da so ostali sami. Zato jim je treba priskočiti na pomoč in če kdaj, je sedaj čas, da to storimo in poskrbimo, da bodo njihovi dnevi spet sončni. Ve se, da ni dovolj ljudi, ki bi z veseljem delali s starejšimi, da so tudi plače mizerne, da je delovni čas ubijajoč, pa vendar. Vsem je znano, da je delavcev premalo, da bi lahko pravično poskrbeli za ljudi, ki potrpežljivo dan za dnem, celo leta vdano čakajo, da pridejo na vrsto za nego in hranjenje. Zelo težko je sprejeti dejstvo, da je za ves oddelek večinoma na delu ena sama oseba. Posebno neprijazni dnevi so ob vikendih in praznikih. Takrat se res ne ve, kdo pije in kdo plača.
Zaradi vsega tega menim, da smo tako svojci kot prijatelji in ljudje dobre volje dolžni z vso odgovornostjo takoj pristopiti k dejanjem in ponuditi pomoč ljudem, katerim je dom za starejše verjetno zadnji naslov. Pomaga se lahko pri hranjenju, lahko smo samo na obisku in človeka peljemo na zrak, lahko komu preberemo dnevne novice, ga peljemo na kavo ali pa samo sedimo z njim in smo z njim.
Če ne bomo enotni in človeški, bodo mnogi med njimi še vedno predolgo čakali na toplo kosilo, svežo plenico in umit obraz. Nerazumljivo je gledati, kako mora delavka poskrbeti za ves oddelek in v eni uri postoriti vse, kar zahteva protokol. Posebno težko ljudje prenašajo večerne ure, saj dobra ura za hranjenje, preoblačenje in uspavanje ni dovolj za vse. Celo žaljiva in ponižujoča je.
Tukaj smo, sorodniki, prijatelji, ljudje dobre volje. Naslovite nas in nam omogočite, da pomagamo po naših najboljših močeh in zmožnostih. Vemo, da je marsikatera delavka odsotna zaradi povodnji, tudi dopusti so tisti, ki zmanjšujejo prisotnost pa bolniške tudi. Pa vendar!
S tem javnim pismom pozivam odgovorne v domovih za starejše po državi, da pozovejo vse nas, svojce in prijatelje, ki želimo pomagati in olajšati delo zaposlenim in s tem omogočiti starejšim lažje življenje in boljšo vsakdanjost.
Bodimo za zgled in sledili nam bodo.
Silva Novak, Ljubljana
