V podporo civilni iniciativi Glas ljudstva ob opozorilnem shodu za preprečevanje propada javnega zdravstva 15. 12. 2022 pošiljam svoj predlog za takojšnje začasno reševanje problema »nič krivih«, ki so ali bomo ostali brez izbranega osebnega zdravnika.
Veliko se razpravlja o tem, kako najti rešitev za ta problem, sam vidim začasno rešitev v minimalnem podaljšanju časa dela obstoječih zdravnikov. Pri tem računam na osebno etično zavezanost zdravniškemu poklicu zdravnikov v smislu pomoči bolnim ljudem, ob ustreznem denarnem nadomestilu.
Seveda se bo takoj našlo mnogo ugovorov na tako možno rešitev, kako da to ni izvedljivo, kar je pričakovano, vendar imam pripombo, da se noben problem ne da rešiti, če niti ne poizkusiš, ali kot pravi star pregovor: »Brez muje se še čevelj ne obuje«.
Po podatkih ZZZS z dne 30. 11. 2022 je na spisku 1472 zdravnikov v splošnih ambulantah, otroških in šolskih dispanzerjih, za katere je opredeljenih 1,955.906 oseb, kar je povprečno 1329 pacientov na enega zdravnika.
Po podatkih obširne analize na portalu N1 je število oseb brez osebnega zdravnika cca 130.000 ali 6,65% v primerjavi s številom opredeljenih, od tega je približno 30.000 tujih državljanov. Če to število (130.000) razdelim s številom razpoložljivih zdravnikov (1472), ugotovim, da bi bilo treba vsakega zdravnika obremeniti z 88 pacienti, ki so brez družinskega zdravnika.
Predvidevam, da v rednem delovnem času obstoječe število zdravnikov zadovoljivo poskrbi za vse opredeljene osebe. Če bi se z vsemi 1472 zdravniki dogovorili za 6,65-odstotno podaljšanje delovnega časa, opredeljenega in plačanega kot 3 nadure tedensko, bi pridobili čas za pokritje vseh potreb osnovnega zdravstvenega varstva za 130.000 »nič krivih«, seveda v povprečju, ker pa obstajajo področja, kjer je »nič krivih« tudi več kot 21 %, je problem tam toliko večji. Plačilo nadur bi bilo 50 odstotkov ali večji strošek kot strošek dela manjkajočih zdravnikov, ampak neprimerljivo s stroški zardi prezgodaj umrlih državljanov, ki bomo ali bodo umrli zaradi nepravočasne zdravniške oskrbe.
Mislim, da bi bila to boljša rešitev problema kot pa predvideno odpiranje novih ambulant za neopredeljene paciente, kot jih namerava ustanoviti vlada, saj ni problem v primanjkljaju ambulant, ampak zdravnikov.
Včasih smo reševali problem dodatnega dela z delom v nadurah (velikokrat neplačanih, v najboljšem primeru kot delo za ure v dobro). Seveda so sedaj drugi časi, za nekatere v privatnem sektorju so se spremenili na slabše kot v časih samoupravljanja, žalostne primere ugotavljajo službe za zašito delavcev pri podjetnikih sumljivega tipa, kjer naj bi bili delavci prisiljeni delati v slabih pogojih, v podaljšanih delovnikih, brez zakonsko določenih počitkov, za mizerne plače.
Po drugi strani pa lahko opazujem na TV delo poslancev, pravzaprav ga ne vidim na prenosih parlamentarnih sej, saj 50 % prisotnost že daje vtis nadpovprečne udeležbe. Kakšno užaljenost so zaigrali poslanci, ko jih je predsednica državnega zbora »spomnila« na neprimerno odsotnost!
Tudi v delu zdravstva je očitno v prednosti sindikalni boj za zvišanje plač z napovedano stavko v sindikatu zdravnikov Fides, ki ni sprejel ponudbe vlade o diferenciranem zvišanju plač. Ni slišati o skrbi za »dvig produktivnosti dela« v njihovih vrstah, kar bi bila lahko realna osnova za dvigovanje plač, ravno tako ne bi smel biti vprašljiv popravek plač, vezan na inflacijo.
Če se vrnem k problemu ljudi brez možnosti dostopa do izbranega zdravnika, bi samo opozoril na občine kot ustanovitelje zdravstvenih domov in direktorje teh ustanov, kjer je zaposlenih največ družinskih zdravnikov, da je treba vlagati napore za pridobitev in zadržanje kadrov, podobno kot morajo tudi lastniki in direktorji privatnih delovnih organizacij skrbeti za ustrezno kadrovsko popolnitev na svojem področju.
Izvolili smo nove župane, ki so v svojih programih imeli nekaj obljub o skrbi za zdravje občanov, ki je odvisno tudi od zagotovitve zadostnega števila ustreznih zdravnikov v občini. V desetih programih novih županov ni najti nobene obljube o zagotovitvi ustreznega števila zdravnikov na primarni ravni s ciljem zmanjšanja števila državljanov, ki nimajo zagotovljenega dostopa do izbranega zdravnika splošne prakse.
Pohvalno je delo nekaterih županov oziroma občin v iskanju zdravnikov izven Slovenije in nudenju kadrovskih stanovanj, morda bi lahko spodbudili kakega upokojenega zdravnika k ponovnemu aktiviranju za začasno reševanje problema.
Janez Laibacher, Vrhnika
