Pol stoletja je minilo od rojstva filma Boter, v katerem vidimo, kako so kriminalci, »družina« »častivrednih mož«, z izsiljevanjem, grožnjami, brutalnostjo in podkupovanjem policije, sodnikov in novinarjev namakali svoje prste v marmelado in postali država v državi. Kdaj pa kdaj je škripajočemu kolesju države uspelo kakega od njih spraviti na sodišče, kjer pa je v propagandni vojni, ki so jo mediji v službi organiziranega kriminala skupaj z vojsko nasilnežev sprožili proti nepodkupljivim sodnikom, poroti in pričam, nenavadno veliko prič preprosto izgubilo spomin.
Osupljivo, koliko vzporednic, naključnih ali ne, je v delovanju kriminalcev čez lužo in v dogodkih iz našega podalpskega močvirja. Z eno pomembno razliko: pri nas je vse skupaj veliko učinkoviteje. Zdi se, da je naša avtohtona pasma častivrednih mož v sveti vojni z demokratično družbo poleg že dobro utečenega in dragega podkupovanja moralne sodrge na vseh ravneh odločanja naredila še korak dlje. Zavzeli so državo in njene podsisteme; obglavili so policijo in vojsko, prevzeli javne medije in – kar je najpomembneje – v imenu javnega interesa in varstva tradicionalnih vrednot so povsod tam, kjer imamo opravka s kurami, ki nesejo zlata jajca, kadrovali »prave ljudi na prava mesta«. Seveda se je kdaj pa kdaj tudi pri nas kaj malega zalomilo, ampak fantje so se znašli in v imenu ljudstva izglasovali uredbe, odloke in zakone, ki so zadrego hitro rešili njim v korist.
Spodoben človek o nekom, ki se obnaša kot kriminalec in izsiljuje, potvarja, zavaja in ustrahuje vse in vsakogar, ki se mu znajde na poti, upravičeno sklepa, da je kriminalec. Spodobnemu človeku je samo po sebi razumljivo, da bi take ljudi morali preventivno takoj odstraniti s funkcij ali položajev, kjer delajo škodo. Ampak ne, mi smo civilizirana družba in kriminalce, drugače od kurjih tatov, ki se ne znajo izogibati sodiščem in ne poznajo procesnih obvodov, štejemo za nedolžne, dokler jim sodišča ne dokažejo, da so barabe. Pot do sodbe pa se, vsaj pri največjih aferah, kjer imamo opravka s kapitalno divjadjo, vse prevečkrat konča v peklu zastaralnih rokov. Običajni ljudje se temu lahko samo čudijo in debelo gledajo, ko »nedolžni lopovi«, brez slabe vesti, še naprej počenjajo tisto, kar najbolje znajo.
Gospoda lopovi in barabe, ki se večno otepajo odgovornosti za vse, kar počenjajo, imajo en sam resen problem, ki se mu ne morejo izogniti: javno mnenje. Nimajo težav z lomastenjem po državi, to jim gre dobro od rok, tudi ni problem parazitiranje na vsem, kar prinaša koristi, njihova muka in žalost je dejstvo, da jim kljub vsej ihtavosti, s katero nas prepričujejo o nezaslišani krivici, ki se jim godi, ko jih bojda neupravičeno prepoznamo kot fašistično, ksenofobno, vulgarno, brutalno, primitivno in nedemokratično politično drhal, ki si v imenu demokracije počasi, a zanesljivo gradi avtoritarno državo po svoji meri, večina ne verjame.
Morda bi kazalo razmisliti in preveriti, koliko resnice je v tem, kar nam dopovedujejo ob pomoči vojske pisunov, ki se ima za novinarje, in ob pomoči javno objavljenih dejstev presoditi, za kakšno združbo v resnici gre: imamo mater vseh korupcijskih afer, orožarsko zgodbo brez epiloga, nastalo ob rojstvu naroda, imamo korupcijski škandal, kjer so za rešetkami vsi, ki so podkupovali, in nihče od podkupljenih, imamo prostaškega ministra, ki grožnje podkrepi z najprimitivnejšimi vulgarizmi, in drugega, ki goljufa pri davkih, imamo ministre, ki za »prijatelje prijateljev« v škodo države in naroda prirejajo javne razpise, in imamo prvega ministra, ki namesto argumentov z vulgarnim in primitivnim psovanjem zmerja in žali svoje kritike. Imamo oblast, ki nikoli, za nobeno ceno in na noben način ne prevzema odgovornosti za vse škandale in afere, v katere je vmešana. In imamo skupni imenovalec vsega tega: vulgarno, brutalno, brezobzirno tolpo, za katero se zdi, da je nad zakoni te države. In imamo združbo častivrednih mož in botra, ki je bil in je, neposredno ali posredno, vmešan v vse to.
Morda nam res življenja ne greni samo politična drhal, morda nam je zavladala čisto navadna sodrga kriminalcev, prisesanih na državo? Morda smo prav zaradi njih postali bolna družba in živimo v državi, ki jo imajo v svojih šapah sociopati in psihopati? Če je to res, in zdi se, da je, potem so za to, kar imamo in česar se skušamo znebiti, soodgovorni tudi preveliki egi bojda prepričanih demokratov na levem spektru našega življenja. Morda jih bo ta izkušnja kaj naučila. In nas, volilce, tudi.
Na srečo prihajajo mladi. Vse več jih je in vse glasnejši so. Treba jih je opozoriti, naj bodo previdni in pozorni na tiste, ob katere se spotikajo že vse življenje. Ne gre jim verjeti in še manj zaupati. Preveč besed so že snedli, prevečkrat so jim že lagali. Na srečo so vse aktivnejša tudi civilna gibanja. In vse glasnejša so. Da, prebuja se tudi civilna družba. Tudi kolesa so že očiščena.
Emil Brence, Bled
