Slovenska socialistična oblast je zgradila nov trg in nanj postavila svoj spomenik – ni porušila cerkve na kakšnem starem trgu, da bi tam postavila svoj spomenik, tako kot so to delali mnogi vladarji ali pa protireformacija, ko je požigala knjige protestantov. In tako kot to želi g. Peterle.
Ta pravi, da socialistična revolucija ni bila po volji vseh prebivalcev – zato tudi njenega spomenika ne rabimo. Katera revolucija pa izpolnjuje želje vseh? Pomembno je, kolikim ljudem je izboljšala življenje zato, ker jim je dala enake pravice in med drugim tudi brezplačno šolanje. Po vojni otrokom kmetov in delavcev ni bilo treba iti v tujino, tako kot njihovim prednikom (Argentina, rudniki v zahodni Evropi, Amerika ...), ampak so s pridobitvijo visoke izobrazbe celo preskočili v drug družbeni razred. V Franciji otroci ostanejo v družbenem razredu, v katerem so njihovi starši, kljub temu, da so vrednoto enakosti izpostavili že v času francoske revolucije. (Mimogrede: francoski diplomat A. Peyrefitte je v knjigi Francoska bolezen napisal, da se je predsednik De Gaulle zanimal za jugoslovansko samoupravljanje in možnost uporabe njegovih rešitev v francoski družbi)
Nekateri, ki jim je socialistični sistem omogočil, da pridejo do visoke izobrazbe in si tako znatno izboljšajo materialni status, tega ne priznajo in z veseljem kritizirajo nekdanjo ureditev. Verjetno želijo prikriti svoje korenine, ker jih se sramujejo. Tudi gospod Rode, ki si poleg dvorca želi še svoj plemiški grb – hkrati pa s tem kaže, da so v njem ostale kmečke sanje (nekdanji kmeti in tlačani so pač sanjali, da bi bili graščaki). G. Rode ima rad francosko kulturo, ampak ta kultura je prinesla meščansko revolucijo, ki je plemstvo in fevdalni sistem, ki si ga g. Rode danes želi, poslala v zgodovino pred več kot 200 leti.
No, gospod Peterle nima verjetno nič proti spomenikom in proslavljanju francoske revolucije, pa tudi ne »revolucije« ob osamosvojitvi, ki mu je prinesla dober politični položaj in vse, kar temu sledi. Beremo, da je rekel, da je »vojska, ki je bila poražena leta 1945, zmagala 1991«. Ja, eni so zmagali (med drugim je bilo Cerkvi dano fevdalno premoženje, takšno, ki ga je francoska revolucija odpravila), ampak ne z bojem, na terenu, tam kjer si lahko izgubil življenje. Kot beremo, je g. Peterle iz varnega zaklonišča v Cankarjevem domu hotel domov. In kakšno je njegovo orožje, vidimo v njegovem sporu s Sašom Hribarjem: ko se je izkazalo, da je lagal, namesto sramu on, ki se je zlagal, zdaj govori o morali tistega, ki govori resnico?
Gospod Peterle rad omenja »svobodo govora«, do katere je prišlo po osamosvojitvi. V članku Dragana Petrovca (Ples. Po taktu človekovih pravic?, Mladina) lahko preberemo o likvidaciji ljudi, ki so preveč vedeli ali bi lahko izvedeli.
Gospod Peterle želi izničiti vse, kar je socializem zgradil – ne samo spomenike, med drugim je tudi Osimske sporazume poskušal.
Majda Koren, Ljubljana
