S pozitivnimi čustvi se spominjam let pred in med časom slovenske osamosvojitve. Pri večini ljudi sicer ni šlo za uresničitev tisočletnih sanj o samostojni državi, ampak le za samoumeven korak na slovenski poti. Državnost s precejšnjo mero avtonomije smo sicer imeli že za časa Jugoslavije (ustava 1974).
Kmalu po dnevih evforije in po oboroženih spopadih, ki so spremljali slovensko osamosvajanje, so prišli prvi ukrepi Demosove vlade. Mnogi smo se neprijetno zdrznili, ob vračanju premoženja v naravi, ki je zarezalo v obstoječe lastniške relacije in ustvarilo nove krivice. Še posebej je to veljalo za fevdalno pridobljeno premoženje, ki po prvotnih dogovorih ne bi smelo biti predmet vračanja. Naslednja nehumana in ne-civilizacijska poteza je bil izbris nekdanjih sodržavljanov s stalnim bivališčem v Sloveniji in uničenje njihovih osebnih izkaznic. Zanjo ni kriv le Demos, tudi LDS z Drnovškom je še leta dolgo vztrajal pri nehumanem ukrepu. Premierju Drnovšku gre tudi pripisati ukinitev nekdanje Službe družbenega knjigovodstva (SDK), s čimer se je odprl lov na nekdanjo družbeno premoženje. Poslovne banke, ki so delno prevzele opravila SDK, so skrivale pred državo poslovanje svojih poslovnih strank. Prvotna akumulacija kapitala je tekla na polno. Nekdanje premoženje v družbeni lasti je izginjalo neznano kam. Drnovšek je poleg ljubljanskih tožilcev Miklavčiča in Brezigarjeve, ki sta pomagala zastarati mater vseh afer, orožarsko afero 1990–1994, (izginilo je vsaj pol milijarde nemških mark), tudi pomagal v imenu vlade zadevo pomesti pod preprogo.
Zaradi zgoraj naštetega so že prvo desetletje po osamosvojitvi mnogim zvonili alarmni zvonci. Slovenija, kakršna je nastajala, ni bila nikakršna dodana vrednost glede na nekdanjo socialistično Slovenijo. Povprečni standard se je sicer v tem času ljudem nekoliko dvignil, a predvsem na račun boljše tehnologije, ne tudi na račun delitve. Smetano je pobrala ozka, privatizacijska in priskledniška elita.
Novo tisočletje je zaznamoval kulturni boj med Slovenci. Potomcem ideologije poražencev 2. svetovne vojne je ugodil in zanetil ogenj sovraštva premier Janša med svojim mandatom 2005 do 2008. To je tudi čas, ko je nastala bančna luknja. V kabinetu premierja Janše se je na skrivnem sestanku prodal naš paradni konj, Mercator, ki je na koncu pristal v rokah tujcev. Poleg tega se je tudi v tem mandatu snovala in uresničevala večstomilijonska kraja (TEŠ 6), v katero so bili vpeti vodilni slovenski politiki (Hanžkova preiskovalna komisija omenja Pahorja, Janšo, Lahovnika).
Tretje desetletje naše samostojnosti je zaznamovalo ideološko zbliževanje naših političnih strank. Seveda so se stranke še vedno razlikovale v svojem odnosu do 2. svetovne vojne, identično politiko so začele voditi v odnosu do kapitala. Nedotakljivost lastnine je postala mantra vseh v politiki sodelujočih. Na ljudi in na njihove pravice je politika družno pozabila – z izjemo Levice v prejšnjem mandatu. V zadnjem mandatu je tudi slednja pokleknila pod Golobovim valjarjem. Ljudsko odločanje je postalo dovoljeno le enkrat na mandat – enkrat na štiri leta. Vse stranke so se sporazumele in volivcem s sprejetimi ustavnimi dopolnili dodatno otežile posredovanje v primerih, ko se ljudje počutimo izigrane – drastično so omejili pravico do referendumskega odločanja.
Česar nam niso naredile naše politične stranke, so nam omejili od zunaj. Zunanjo politiko nam vseskozi kreira State Department – spomnite se Wikileaksa, ki je razkril ameriško depešo iz leta 2008, namenjeno našemu zunanjemu ministrstvu. Ukazovalni ton depeše jasno kaže, da smo le v vlogi izvrševalca. V tej funkciji prav zdaj tudi naša zunanja ministrica teka po balkanskih državah. Pomemben segment vsakršne državnosti je tudi centralna banka, a ne tudi v Sloveniji. Banka Slovenije je kraj, kjer slovenska policija nima jurisdikcije preiskovati barabij. Svetovna zdravstvena organizacija je v pri fazi vzela zdravnikom pravico do klinične presoje pri sumu na covid-19, zdaj se jemlje suverenost državam. Izvršna pravica razglasitve epidemije pandemije bo poslej v rokah WHO. In vse iz tega izhajajoče omejitve prebivalstvu seveda. Korporacijske interese v naši državi ščitijo razne zunanje arbitraže. Naša sodišča so tu brezzobi tiger.
Na tem mestu ne morem našteti vseh atributov podrejenosti moje, naše države, lahko pa vam zagotovim: mojo radost ob t. i. osamosvojitvi leta 1991 je povsem preglasila zdravorazumska presoja zadnjih 32 let. Slovenija ni suverena država. In ob tem spoznanju mi »sveti štirje kralji« Rupel, Janša, Peterle in Kacin, ki zahtevajo vrnitev »Muzeja osamosvojitve Slovenije« do 10. februarja, delujejo prav bedno.
Rado Krušič, Žalec
