V Dnevniku sem prebral komentar pod zgornjim naslovom. Komentar pa se v svoji naravnanosti postavlja v zaščito tistim, ki bi jih bilo treba kritično izpostaviti. Gre namreč za prostorsko planiranje, nosilke prostorskega planiranja pa so občine, tako one iz poznih osemdesetih let kot ti novodobni fevdi, ki jih obdelujejo današnji župani.
Že v prvih dveh prispevkih v avgustu, ki sem ju napisal po tistem usodnem poplavnem jutru, Dnevnik pa jih je objavil (Kako smo uničili biser, Zgornjo Savinjsko dolino, 1. in 2.) sem naštel celo vrsto napak, ki so bile storjene s strani stroke, ki je v svojem neznanju (ali pa zavestno) povzročila mnogo večjo škodo, kot bi sicer bila. Reko (v tem primeru Savinjo) in njene pritoke je treba urejevati od izvirov navzdol. Voda mora imeti vedno dovolj prostora za svojo pot. Človek ji lahko samo pomaga in delno usmerja. Napake se začnejo pri čiščenju gozdnih površin, česar praviloma nihče ne počne. Nadaljuje se z urejanjem hudournikov in drugih pritokov. Tudi potencialnih plazišč ni nihče nadziral. Gozdne uprave so to v preteklosti odlično opravile, danes tega ne čisti in ne vzdržuje nihče. Lokalni fevdalci se niti ne zavedajo, da je to prostor, ki ga oni obvladujejo. Kdo plača in angažira stroko, ni važno, važna je iniciativa, ta pa je pri županih.
Cel niz jezov po reki navzdol se je podrl, ko niso več koristili zaslužku, na varnost prebivalcev pa ni pomislil nihče, vsaj župani ne. Ti mali jezovi so bili uspešen regulator moči vode v strugi reke. Vsakega od njih bi lahko uporabili za malo hidroelektrarno in funkcija varnosti bi ostala. Že pred stoletjem je stroka vedela, da voda za svoj tok potrebuje prostor. Stroka pa se je zadovoljila s »kanalskimi« rešitvami ter povečala hitrost in moč vode. Kaj pomaga kanal skozi Celje, če potem vso količino povečanega pretoka dobijo v Laškem. V Celju bi morali tok vode umiriti, pa pri regulaciji niso naredili niti enega razlivnega polja. V Braslovčah so ga imeli, pa so ga pozidali, sedaj pa se župan posipa s pepelom in roti državo, naj »siromakom« pomaga s preselitvijo. Nazarje je imelo na sotočju Savinje in Drete odlično rešitev iz leta 1902, štiri razlivna polja, pa so tiste ob Savinji pozidali, delno pa tudi enega ob Dreti, za nasipom pa omejili tudi drugega. Stroka in župani so skupaj ogrozili življenja in premoženje.
Tudi gradnja mostov s podpornimi stebri je velika napaka stroke in županov. Sodobna gradnja mostov so mostovi z lokom ali viseči mostovi. Na podporah mostov se nabira les in ustvari začasen jez, ki pod pritiskom popusti in povzroči val, podoben cunamiju, ki potem zruši vse, kar mu stoji na poti. Župani so bili nemalokrat opozorjeni na skladiščenje lesa ob lesnih obratih in tik ob Savinji, pa niso reagirali. Zakaj bi? Kapital vendar polni občinsko blagajno. Loka je običajno predel ob vodi, travnik, ki ga večkrat zalije voda. Loko pri Mozirju so pozidali in uredili gaj. Loko na Ljubnem so spremenili v poslovno cono, enako so storili z »gmajnami« v Nazarjah in reki vzeli možnost umirjanja. Stroka pa jih je ujela v kanale in jim dala rušilno moč. To so podprli župani in občinske uprave, vsi v službi kapitala. In lastniki kapitala so točno vedeli, v kaj se podajajo. Zemljišča tam so bila pač vabljivo poceni.
Zakaj bi se torej naj opravičila predsednica republike in predsednik vlade? Opravičiti se mora stroka in župani, ki so počepnili pod pritiskom kapitala. Komu? Opravičijo naj se ljudem, ki so bili zavedeni in so si na teh prostorih zgradili tudi svoje domove in jih potem izgubili. Opravičijo pa naj se reki, ki so jo s svojimi neumnostmi spremenili v morilsko orodje.
Mitja Zupan, Ljubljana
