To pismo je namenjeno temu, da se nikoli več ne bi ponovilo, kar se je zgodilo najinemu očetu. Da se nikoli več ne bi zgodilo, da se bližnjim odvzame možnost, da se od umirajočega poslovijo in da se umirajočemu odvzame možnost, da bi se poslovil od svojih najbližjih.

Dejstva.

V nedeljo, 15. 5. 2022, ste očeta po 8 urah od prihoda na urgenco ob 10.30 uri sprejeli na Onkološki inštitut.

V ponedeljek dopoldan, 16. 5. 2022, po več neuspešnih klicih na različne številke Onkološkega inštituta, mi je sestra zagotovila, da bo mojo telefonsko številko dala na mizo očetove zdravnice in da nas bo poklicala nazaj.

V torek dopoldan, 17. 5. 2022, sem zopet neuspešno klicala na štiri različne stacionarne številke, ki ste mi jih posredovali, a do zdravnice tudi tokrat nisem uspela priti. V torek ob 18.00 smo po prošnjah na recepciji prišli na obisk k očetu v sobo št. 5, v kateri je bilo več bolnikov. Oče je bil vitalen, komunikativen, sicer z infuzijami, a energičen in poln načrtov, ki naj bi jih uresničili, ko bi se vrnil domov. Opazili nismo nobenih znakov, da bi bilo očetovo zdravstveno stanje tako slabo, da je to trenutek, ko smo videli očeta zadnjič živega. Informacij o njegovem zdravstvenem stanju nismo imeli.

V sredo, 18. 5. 2022, sem ponovno večkrat klicala. Ko mi je končno uspelo, mi je sestra povedala, da ima zdravnica ta dan ambulanto, zaradi česar po telefonu ni dosegljiva.

V četrtek, 19. 5. 2022, zopet po več neuspešnih poizkusih, je nekdo le prevzel klic in mi povedal, da je zdravnica ta dan odsotna.

V petek, 20. 5. 2022, je malo pred 9.00 uro klic prevzela sestra, ki mi je povedala, da imajo v tistem trenutku vizito, zaradi česar ne morejo govoriti. Klicala sem še ob 10.00, 11.00, 12.00, 13.00, 14.00 in končno ob 15.00 dobila sestro, ki mi je sporočila, da je zdravnica šla že domov. Po mojem vztrajanju, da mi že šest dni obljubljajo, da me bo zdravnica poklicala, da nas niso obvestili niti o sprejemu niti o stanju, zdravljenju, diagnozi, da sem klicala vsak dan večkrat dnevno, da sem klicala na šest različnih stacionarnih številk, mi je sestra rekla, da bi morala biti pač bolj agresivna, da pa bo še malo pogledala, če slučajno kje najde zdravnico. V eni izmed sob jo je, a je ta po pojasnilu sestre, da kličem zaradi očeta, naročila, naj vzame mojo številko, da me bo lahko poklicala nazaj. Ko sem sestri povedala, da ima zdravnica mojo telefonsko številko že od ponedeljka in da mi že šest dni obljubljajo njen povratni klic, je zdravnica sestri rekla, da sedaj ne utegne in da naj reče, da me bo poklicala nazaj.

To se ni zgodilo. Prijatelj zdravnik mi je povedal, da če in ko bi se stanje očeta tako poslabšalo, da bi se bližala smrt, bi nas seveda poklicali, da se pridemo poslovit. S tem vedenjem in dejstvom, da nas niste klicali, torej da ni bilo nekega bistvenega poslabšanja ter omejenosti obiskov, sva se po celem tednu molka zdravstvenega osebja z bratom kljub temu odločila, da greva še isti dan ob 17.00 obiskat očeta.

Vstopila sva v prvo nadstropje Onkološkega inštituta, zavila levo na hodnik, mimo smejočih se sester v stekleni sobi, hodnik je bil prazen, nadaljevala sva do konca hodnika in v sobi 11 zagledala očeta, samega, odkritega, zapuščenega. Vstopila sva in ga začela ogovarjati, božati, ker sva bila prepričana, da spi in seveda, da je živ. Po nekaj minutah sva ugotovila, da je zelo hladen. Poklicala sva sestro, ki je prišla čez pet minut, se postavila k vznožju postelje in rekla: »Aja, ne, ne, a veste, on je že pol ure mrtev …«.

Šok ...

Zaključek.

V šestih dneh od sprejema očeta na Onkološki inštitut si niste vzeli pet minut, da bi nas obvestili o njegovem stanju, o zdravljenju, o diagnozi, niste nam sporočili niti, da se je stanje tako poslabšalo, da ste ga prestavili v drugo sobo, v kateri je bil čisto sam. Ne samo to, odzvali se niste niti na naše številne klice. Ob klicu v petek zjutraj, ko je sestra rekla, da imate vizito, niste povedali, da se je očetovo stanje tako poslabšalo, da je čas, da pridemo, čeprav smo bili na telefonski liniji. In končno: sporočili niste niti, da je umrl (glede na izjavo sestre je bilo to očitno ob 16.30 uri). Že ko ga ni bilo več, sva se na vhodu bolnišničnega hodnika pozdravila s sestrami, a naju ni nihče ustavil, opozoril, pripravil. Bolečina ob zavedanju, da je oče umrl sam, zapuščen, brez našega dotika je neznosna.

Tudi po sedmih mesecih. Ves ta čas smo spoštljivo čakali in upali na opravičilo ali vsaj pojasnilo. Ker ni bilo ne enega ne drugega, je toliko bolj očitno, da je to pismo potrebno. Da opozorimo na nedostojen in nespoštljiv zdrs, ki nas je oropal človeškega dostojanstva in na očitno odsotnost vsakršnih protokolov za ravnanje v primerih, kot je bil naš. Še vedno namreč verjamemo, da noben zdravnik ali drugo zdravstveno osebje ne bi zaradi brezčutnosti ali celo namerno povzročil tega, česar smo bili deležni oče in mi, njegovi najbližji.

Za očeta je bila nesebična skrb za druge, za skupnost, na prvem mestu. Odločila sva se, da naj bo to v njegov spomin tudi cilj najinega pisanja. Zato prosiva, da ga razumete kot klic k izboljšanju stanja, vpleteni pa kot možnost za razmislek o (ne)vrednosti lastnega početja.

Prošnja torej, da naj se naša bolečina ne ponovi nikomur, da nikoli več ne odvzamete možnosti …

Barbara in Gorazd Fajdiga,        Ljubljana