Ta ne potrebuje več države, ker bo sama urejala vse. Tako kot trg ureja ekonomski sfero, naj bi globalne korporacije urejale naše potrebe. Te se postavljajo na mesto, ki jo je nekoč filozof Hegel pripisal državi. Država naj posreduje med individualnimi in splošnimi koristmi. In ravno to zdaj počnejo korporacije, ki usmerjajo naša življenja. Diktirajo naše potrebe, producirajo naše želje, nas opremljajo z osnovno infrastrukturo virtualnega in nam dajejo občutek, da smo v središču. Da je naša svoboda absolutna in naše potrebe zadovoljene.

Marx je dejal, da je vsaka država neko nasilje, neka sila nad družbo. Grešnega kozla je videl v birokraciji, ki v svojih rokah drži samo bistvo države. In neoliberalne doktrine v novem tisočletju počnejo točno to. Prst usmerjajo v državo. V njen birokratski administrativni aparat. Spominjajo nas na to, da je država prepreka, birokracija nepotreben strošek in vsaka regulativa neke vrste vsiljevanje državne represije nad posameznikom.

Za nas, ki smo šele pred kratkim dobili svojo državo, je vse skupaj malo begajoče. Tako smo si želeli samostojnost, zdaj pa gre lahko vse skupaj k vragu. Uresničimo stoletne sanje samo zato, da ugotovimo, kako bi bilo bolje, da bi ostalo pri sanjah. Smo kot majhni otroci, ki si želimo točno določno igračo, in ko jo dobimo, nas že ne zanima več. Ali še huje. To igračo po hitrem postopku pokvarimo, razbijemo in se je naveličamo. Zadnjih dvajset let se to dogaja pred našimi očmi. Kar tekmujejo vsi med seboj, kdo bo naredil več škode državi. Za kar ima največ zaslug politika. Politika, ki je na neki simbolen način ugrabila državo. Čeprav gre za zlajnane pamflete o ugrabljeni državi ves čas z istega političnega polja, ki je še kako sodeloval pri tej ugrabitvi, je treba vse skupaj vzeti smrtno resno. Država je naš servis. Naše podjetje, katerega delničarji smo vsi. In noben rezultat na volitvah ne sme biti alibi komur koli, da si državo prisvoji kot del vojnega plena. V tem je ta ugrabitev. Prisvajanje države kot nagrade.

Če smo torej po eni strani z delovanjem države nezadovoljni, smo je naveličani in ne vemo točno, kaj početi z njo v prihodnosti, smo po drugi strani še kako dejavni v razgradnji države. V nekem smislu jo razumemo v marksističnem smislu kot nasilje nad našimi posamičnimi življenji in prav zato se toliko ukvarjamo z njo. V obtoku sta ves čas dva osnovna koncepta. Prvi sliši na ime, da se vedno najde nekaj, kar je narobe. Prav picajzlasto se trudimo, da najdemo slabe strani, nedelujoče sisteme in se pritožujemo po dolgem in počez. Pravzaprav smo lahko sploh srečni, da država še deluje pri vseh napakah in vseh anomalijah, ki jih detektiramo. Ni šans, da katera koli vlada zadovolji naša pričakovanja, ker komaj čakamo, da najdemo razlog za pritožbo. In z največjim veseljem se repenčimo po omrežjih in forumih in se delamo svetnike.

Na naš svetniški položaj se nanaša drugi koncept. V grobem ga lahko imenujemo sindrom Martina Krpana. Iščemo načine in zvijače, kako državo prinesti okoli. Kako nečesa ne dati državi, kako zaobiti njene predpise in regulative in kako na tretji strani nekaj dobiti od države. Naše največkrat izraženo stališče je, da je država predraga. Da si jemlje preveč in daje premalo. Z obveznim dodatkom, da se nismo za to borili. Če bi vedeli, bi dvakrat premislili. Skratka, zapoved je jasna. Znajti se moramo sami.

Po različnih kanalih krožijo dokazna gradiva, da je zadaj velika zarota. Izmišljeni dokumenti nas prepričujejo, da so svetovne korporacijske elite že naredile scenarij, kako svet spremeniti v nekaj drugega. Kako okupirati ne le zemljo, temveč tudi nebo in potencialno naseljive planete. Kako se bomo kmalu znašli v nekem distopičnem svetu brez pravic in z nekim minimalnim temeljnim dohodkom, ki nam bo omogočal preživetje. Državne tvorbe se bodo umaknile novemu redu, ki ga bodo avtokratsko vodili tisti, ki že zdaj na neki način z algoritmi in umetno inteligenco usmerjajo naš vsakdan. Nas pošiljajo v konflikte in nas kurijo, da smo jezni na vse. V prvi vrsti na državne birokracije.

Angleški filozof Thomas Hobbes je pred štiristo leti rešitev videl v državnem absolutizmu. Danes se kot rešitev ponuja korporativni absolutizem. Ta pa ni daleč od tistega, kar so očitno sanje mnogih ta trenutek. Vzpostaviti kraljestva, imperije in cesarstva. Ne v fizičnem smislu ozemelj, temveč v virtualnem svetu totalne odvisnosti. Avtokrati in diktatorji zadnjih sto let bodo v primerjavi z njimi navadni vajenci in šalabajzerji. Avtokracija ni več hierarhični sistem, voden od zgoraj navzdol, temveč gre za omrežje. Mrežo, ki so jo spletli in v katero nas skušajo uloviti. Torej, zahtevajmo več države in ne pustimo državi odmreti …