O problemih, ki so se pri uveljavljanju zdravstvenih storitev nakopičile v številnih letih, pišejo mnogi, ki se na to problematiko spoznajo in jo tudi obravnavajo z različnih vidikov. Po objavljenih podatkih smo imeli 5620 zdravnikov leta 2013, leta 2022 pa 7258. Kako pa je s čakalnimi dobami? Te se povečujejo iz leta v leto. Do leta 2015 nismo beležili težav s predolgimi čakalnimi dobami. Od tedaj do danes so se čakalne dobe večkratno podaljšale. V letu 2016 je 40 tisoč pacientov čakalo nedopustno dolgo, v letu 2023 pa že 140 tisoč. Prezreti tudi ne smemo, da se je obseg financiranja zdravstva pri javnih izvajalcih v desetih letih realno povečal za 40 %, pri zasebnih pa za 44 %. Kje je torej past, v katero smo se ujeli? Po mojem mnenju na to vpliva več dejavnikov, med njimi premalo nadzorovano podeljevanje koncesij, delo zdravnikov iz javnih zavodov pri zasebnikih, kjer opravljajo samoplačniško dejavnost, dovoljeni dobiček koncesionarjev pri opravljanju storitev iz javnih sredstev, znižani normativi, težave pri vodenju in še kaj. Res je, da ima negativni vpliv na rast storitev tudi demografska slika, saj delež starejših raste. Kljub temu pa je bilo sprejetih tudi nekaj administrativnih razbremenitev – ena od njih je predpisovanje receptov; včasih si moral po recept vsak mesec k zdravniku, nato je bilo to sproščeno za nekatere kronične bolnike, sedaj obisk ni potreben celo leto. Ne vem, če obstaja podatek o zmanjšanju obiskov samo zaradi tega vzroka. Tudi število zavarovancev ne raste tako hitro kot število zdravnikov, prvo število se je povečalo za nekaj promilov, drugo za 30 % v zadnjih desetih letih.
Skratka, sistem je postal neurejen, nepregleden in tudi neučinkovit, nekateri so ga izkoriščali, našli luknje na več področjih. Zaradi tega so potrebne spremembe tudi zaradi tistih, ki ga niso izkoriščali (in so jih lahko drugi šteli za neumne, nesposobne in še kaj). Zavedam se, da spremembe za zdravnike, ki sedaj delajo v javnih zavodih in pri koncesionarjih ali zasebnikih ter kapital, niso dobrodošle. Lahko jih razumem, saj gre za poseg v njihov dohodek, dobiček. Vendar jim tudi novi zakon dopušča možnost dodatnega zaslužka, če si to želijo, če to zmorejo in če je to v skladu s predpisi, ki omejujejo število ur za delo te skupine. Prav pa je, da so znana pravila igre. Določiti je treba normative za delo, ki ga mora opraviti zdravnik v javnem zavodu v rednem delovnem času, razdeliti bremena prispevkov, dopustov, izobraževanja, nadomestil za bolniške odsotnosti in še za druge pravice, ki jih delavcu zagotavlja delodajalec v javnem sektorju. Nedvomno je, da lahko »popoldanski« delodajalec, ki teh stroškov nima, ponudi višje plačilo za delo v popoldanskem času. Za primer naj povem, da ima pri koncesionarju zaposlena zdravnica 28 dni letnega dopusta, v javnem sektorju pa se število dni dopusta, pravijo, giblje med 40 in 60 delovnimi dnevi. Uvedbi sprememb pa mora slediti nadzor nad pravilnim uresničevanjem zakonskih rešitev, vključno z izrekom sankcij za kršitve, ki ne smejo biti samo opozorilne ter to dosledno izvajati.
Le tako bodo spremembe sedaj veljavnega zakona, ki gredo v pravo smer, dosegle svoj namen, hkrati pa ne zaprle možnosti dela zdravnikov in razvoja stroke. Zato vsa pohvala ministrstvu za zdravje, civilni družbi in vsem ostalim, ki so pripeljali zakon do te faze.
Irena Žagar, Ljubljana
