Ker se prištevam v kasto amorfne gmote, rojene takoj po 2. svetovni vojni, ko je zelo primanjkovalo osnovnih dobrin, sem bila na trenutke, ko so morali ob neuspelem poskusu zavreči sestavine za pripravo jedi, ki naj bi bila vrhunski dosežek v kulinariki, zgrožena, razočarana, saj so se tako rekoč norčevali iz hrane, in to ob dejstvu, ko so ljudje, štejejo jih v milijonih, lačni, otroci pa tako podhranjeni, da so ogrožena njihova življenja.

V čem je smisel oziroma draž, da greš v restavracijo, ki se kiti z zvezdami, ki obljubljajo presežek v kulinariki, na krožnikih pa ob veliko hodih dobiš le toliko hrane, da zgolj umažejo krožnik, da bi ta hrana zadostila namenu, pa nikakor ne. V čem je prednost hrane v teh restavracijah od preproste hrane? Pravzaprav je ni. Je zgolj prikaz sedanjega obdobja, ko je vrednota predvsem odsev lažnega blišča iz »Cesarjevih novih oblačil«.

Jemo zato, da živimo? Ali živimo zato, da jemo?

Cecilija Rekar, Bled