To je danes več kot očitno. Zaradi podnebnih tveganj strmo naraščajo zavarovalne premije. Poplave so povzročile prekinitve v dobavnih verigah in poškodovale kritično infrastrukturo. Zmanjševanje populacij opraševalcev škoduje kmetijski proizvodnji. Rezultati raziskave Svetovnega gospodarskega foruma kažejo, da bi lahko podnebna tveganja podjetja, ki se jim v naslednjem desetletju ne prilagodijo, stala do 7 % letnega prihodka, kar je približno enako, kot če bi se vsaki dve leti ponovila pandemija covida-19.
To je preprosto previsoka cena. Čas je, da naravo vključimo v bilanco stanja in ji priznamo mesto, ki ji gre, ter vanjo vlagamo kot v sredstvo, ki se bo obrestovalo zdaj in v prihodnje.
Evropska unija in njene države članice že namenjajo znatna finančna sredstva za naravo in jih bodo še naprej. Vendar zgolj javne naložbe ne zadoščajo. Vzpostaviti moramo sistem, ki bo k vlaganju v naravo spodbudil tudi zasebni sektor. Potrebujemo delujoč trg, ki podjetja, kmete in vlagatelje nagrajuje za njihovo skrb za našo zemljo, morje in nebo.
Naravovarstveni dobropisi se kažejo kot obetavno in inovativno orodje za spreminjanje našega načina vrednotenja narave. Po svoji zasnovi ustvarjajo poslovno priložnost za naložbe v naravo, namenjene spodbujanju biotske raznovrstnosti, ohranjanju habitatov ali ustvarjanju novih. Te naložbe v zameno ustvarjajo prihodke za vse, ki si prizadevajo za varstvo narave – za kmete, ki diverzificirajo kmetijske rastline, za lastnike zemljišč, ki podpirajo mokrišča, za gozdarje, ki varujejo ogrožene zaloge ogljika.
Ta model se je že izkazal, zato vemo, da deluje. Evropska unija je pred dvajsetimi leti vzpostavila učinkovit trg ogljika. Njegova logika je preprosta. Kdor želi onesnaževati, plača. Kdor se želi izogniti plačilu, uporabi inovacije. Gre torej za učinkovit, tržno usmerjen instrument, ki zasebni sektor spodbuja k inovacijam. In to deluje. V dveh desetletjih so se emisije toplogrednih plinov v Evropi skoraj prepolovile, gospodarstvo pa je zabeležilo rast. S ceno, ki smo jo zaračunavali za ogljik, smo zbrali 180 milijard evrov, ki se zdaj ponovno vlagajo v podnebne projekte in inovacije.
Ne glede na ta uspeh pa se zavedamo, da je narava bolj kompleksna in bolj raznolika kot ogljik. Kaj imajo skupnega grško oljčno olje in finske smreke? Kako se projekt za podporo mokriščem primerja s ponovnim pogozdovanjem? Pri vzpostavljanju tega novega sistema se bo porajala vrsta novih in zahtevnih vprašanj, med drugim tudi, kako meriti in količinsko opredeliti učinek ukrepov s pozitivnim vplivom na naravo.
Da bi bili naravovarstveni dobropisi uspešni, potrebujemo natančen sistem merjenja in konkretne metodologije za merjenje uspeha. Potrebujemo trdne strukture upravljanja in pravičen dostop za lokalne akterje. Potrebujemo predvidljivost, da se pritegne lokalne vlagatelje. Potrebujemo pa tudi sisteme preverjanja in resnično preglednost, da bi preprečili zeleno zavajanje. In da bi se bilo čim lažje in zanimivo vključiti v sistem, se moramo ob tem izogniti nalaganju obremenjujočih upravnih bremen.
Ta vprašanja so zapletena, a rešljiva. In kar je še pomembnejše, zagon že imamo. Povpraševanje po naravovarstvenih dobropisih v EU in po svetu narašča. EU zdaj podpira pilotne projekte v Franciji in Estoniji, načrtuje pa jih še več. Nekatere države članice so razvile lastne sisteme, lokalne oblasti in podjetja po vsem svetu pa izvajajo nove projekte. Po podatkih Svetovnega gospodarskega foruma bi lahko svetovno povpraševanje po naravovarstvenih dobropisih do leta 2050 doseglo vrednost 180 milijard USD. Ker gre za privlačno priložnost, je nabor potencialnih kupcev širok. Ob vse pogostejših poplavah in sušah si podjetja prizadevajo zmanjšati tveganje za dobavne verige, znižati zavarovalne premije in spodbujati ukrepe s pozitivnim vplivom na naravo. Finančne institucije začenjajo tveganja za biotsko raznovrstnost obravnavati kot temeljno finančno tveganje, ki ga je treba ublažiti.
Evropska komisija je ta teden predstavila časovni načrt uvedbe naravovarstvenih dobropisov, da bi spodbudila zasebno financiranje in ustvarila nove vire prihodkov za podjetja. Ta trg želimo razviti postopoma, od spodaj navzgor, skupaj z lokalnimi skupnostmi in deležniki. EU je s svojim enotnim trgom, ki povezuje 450 milijonov ljudi in 25 milijonov podjetij, v idealnem položaju za širitev teh inovativnih trgov, spodbujanje interesa vlagateljev in zaščito celovitosti trga.
Predolgo smo zaračunavali za degradacijo narave, namesto da bi jo obnavljali. Toda s pravimi naložbami in ustreznimi spodbudami lahko oblikujemo pametnejše rešitve, ki bodo koristne za vse. Rešitve, ki bodo dobre za naravo, dobre za podjetja in navsezadnje dobre za ljudi.
Ursula von der Leyen je predsednica Evropske komisije. Jessika Roswall pa je evropska komisarka za okolje, odpornost v zvezi z vodo in konkurenčno krožno gospodarstvo
