Tvoja želja je bila, da vam čez vikend omogočimo izdelavo prvih resnih študijskih posnetkov. Ker vaša glasba ni imela zveze s takratno našo glasbeno politiko, je preteklo kar nekaj debat v redakciji, da smo vam dali zeleno luč. In tako si prišel drugič do mene, da ti sporočim odločitev. Postavili smo vam tudi že termin konec januarja. Ti se malo zamisliš in rečeš, da takrat ne morete. Razlog? Gremo smučat v Francijo. Oba sva se še dostikrat spomnila moje reakcije: »A fantki gredo smučat v Francijo?« V začetku osemdesetih je bilo za alternativno sceno smučanje v Franciji nekaj najbolj snobovskega in nesprejemljivega. Buržujskega in banalnega obenem.
Posnetke ste naredili, bili sprejeti na Novi Rock in kmalu si glasbeni oder zamenjal za filmskega. Najprej kot igralec v neodvisnem filmu Usodni telefon Damjana Kozoleta, kasneje kot režiser. Žal mi je, da nismo konec osemdesetih sprejeli tvoje ideje o celostni podobi in promociji nastajajoče oddaje Studio Ljubljana (kasneje Studio City), ker si enostavno postavil previsoko ceno. V bistvu sem takrat spoznal, da znaš postaviti ceno. In da se ne boš oziral na nikogar, da dosežeš tisto, za kar si pripravljen zastaviti vse. V Studiu City sta s kolegom režiserjem Igorjem Šterkom naredila enega najbolj simpatičnih protestov proti kulturni politiki nove države. Refren »Cipi cipi cap, gremo z dežja pod kap«, je bil duhovit napad na amaterizem takratnega kulturnega ministra Andreja Capudra. Eden naslednjih, Sergij Pelhan, ni dobil le verza, temveč tvojo klofuto. Kot si sam večkrat dejal, to ni bila klofuta kot posledica afektne nenadzorovane reakcije, temveč načrtovana akcija. Trideset let nazaj si že postal upornik z razlogom.
Še prej si uporništvo kronal s prvim filmom v novi državi. Prava gverilska akcija. Scenarij spisan en dva tri, poslan na japonski razpis, prejmete nagrado in idejo je bilo treba materializirati. Z izjemno ekipo ste naredili film, ki se gleda. Film Babica gre na jug se citira in je neskromno postal legendaren. Na žalost bomo to legendarnost čez slaba dva tedna v digitalizirani obliki gledali brez tebe. Takrat smo na mnogih sestankih prvič naredili skupaj promocijsko akcijo. In v intervjuju za revijo Ekran sem te spoznal kot izjemnega pripovedovalca zgodb. Lahko da si si kaj tudi izmislil, ampak tvoja pripoved je bila ves čas filmska. Z jasnimi sekvencami in zanimivimi kadri.
Probleme in pasti drugega filma si občutil bolj kot drugi. S filmom Gipsy Eyes si hotel osvojiti Hollywood, v orbito poslati zvezdnike in romsko muziko, začarati vse z etno atmosfero in pokasiral si le zmajevanja z glavo. Pa tudi kakšen interni konflikt in slabo voljo. To si bil ti. Hotel si preveč. Kompromis zate ni bila beseda na jedilniku. Začel se je tvoj tobogan gor in dol. Sledili so reklamni spoti, reklamne akcije, še dva filma, nadaljevanke in ob izteku te je pričakala praznina. Vprašanje, ali sem se za to boril, je bilo čisto na mestu. Tvoj Upornik je izgubil razlog. Praznino si zapolnil stran od žarometov. V osami in v borbi za preživetje. S svojimi najbližjimi. Vozil si taksi in naredil najbolj intimen film v tem prostoru. Selfie brez retuše si lahko naredil le ti. Dovolj predrzen in nor. Požrl vse na svoj račun in spet postal Upornik z razlogom.
Z razlogom je babica dobila naslednika v filmu Dedek gre na jug in na koncu si se vrnil v svoje otroštvo. S Tartinijevim ključem je fascinacija in domišljija tvojih otroških zgodb dobila novo dimenzijo. Čisto filmsko.
V začetku devetdesetih sva se skupaj vozila v igralnice. Bila sva strastna igralca. Oba prepričana, da se lahko igralnico nadigra. Ti vedno znova z novimi teorijami o tem, kako lahko predvidiš nepredvideno. Tako kot nama ni uspelo nadigrati igralnice, na žalost tudi tebi ni uspelo nadigrati bolezni. Se nama je pa takrat porodila ideja, da na teh vožnjah posnameva neskončen intervju. Tretji član odprave je vozil, midva pa sva na zadnjem sedežu v mikrofon govorila in govorila. Nabralo se je kar nekaj kaset. In te kasete so končale nekje v moji kleti. Do tvojega odhoda pozabljene. Zdaj je čas, da jih poiščem. To ti obljubim, amigo.
