Vendar obstaja tudi hrbtna plat tega. Recimo, da živimo v svetu, v katerem ljudje čisto spontano čutijo, da je nekaj narobe, četudi ne vedo točno, kaj bi bilo. Takrat se znajdejo na križišču. Bodo šli pogledat, kaj je resnica tega nelagodja? Ne, to sva že rekla, da je prezahtevno. Kaj bodo naredili? Poskušali bodo poiskati tiste, ki domnevno vedo, kaj je resnica. Zakaj bi iskali resnico, če pa jim ni treba?
V krizah ljudje ne iščejo resnice, temveč nadzor in varnost. Od tod poziv: Potrebujemo avtoriteto! In jo dobijo. V trenutkih postresnice dobijo še guruje za samopomoč in vplivneže, ki z nasveti ponujajo jasnost sredi kaosa. Želja ljudi po močnih avtoritetah je želja po redu, jasnosti in morali – vendar pogosto za ceno pravičnosti, resnice in dialoga. Nekateri se radi predajajo avtoritarni preprostosti. Izum sovražnika je prvo dejanje ljudi v krizi.
Ta miselnost seveda za mizo pripelje človeka, kot je ameriški predsednik. Kajti on »ve«! Ljudje so navdušeni nad njim, ker jim prihrani ogromno kognitivnega in drugega truda pri iskanju resnice. Bojim pa se, da živimo v času, ko je njemu podobnih vseznalcev in gurujev res na pretek. A da ne bo pomote, nikoli v nam znani zgodovini človeštva se ni zgodilo, da bi večina ljudi rekla: Ne, ne, ne potrebujemo »trumpov« in njihovih rokohitrskih, instantnih rešitev, raje bi počasi prebirali knjige in se pogovarjali. Bilo bi iluzorno verjeti, da je bilo kdaj zares drugače. Mladina
