Seveda pa se ljudi iz reke rešuje strokovno. Takoj se angažira poklicne gasilce, kri pridrve skozi stoječi promet v staro mestno jedro z 800.000 evrov vrednimi tovornjaki kot blisk. Ne da bodo kakšni modeli na bregu metali v vodo reševalne pasove. In hitrost dostopa tovornjakov skozi promet v Ljubljani je počasnejša samo od lovskih letal. Skratka, potem pa svizec zavije čokolado. Dobro bi bilo skratka vedeti, kdo s to reko upravlja in kdo je tam odgovoren za varnost.
Enaka zgodba so zamrznjene vodne površine, ki nimajo stebrička z omaricami, v katerih bi bili reševalni pasovi z vrvjo, da se jih lahko vrže osebi, ki se ji je led udrl. Ljubljanica in obzidani bregovi so v Ljubljani šele par let, enako tudi voda zmrzuje pozimi od nedolgo nazaj, pa ni bilo časa namestiti reševalnih pasov. Morda pa bi na bregu nad gladino za neplavalce namestili brezplačne vstopnice za tečaje plavanja v novem bazenu.
To z droni za iskanje utopljencev je podobno brezpilotnim letalom enega od gasilskih društev na Primorskem, ki niso omogočili uvedbe testiranja novih načinov gašenja, temveč so nabavljali brezpilotna letala, da se bolje vidi, kje in kako gori. Ne da se požar pogasi.
Mitja Vilar, Šmarje Sap
