Že večkrat sem omenjal, da morajo spremembe v zdravstvu stalno potekati in da reforma ni enkraten ukrep. A politika, ki o tem odloča, kakor da noče prisluhniti »neposrednim proizvajalcem«, med katere pa ne sodimo samo zdravniki. Odločevalci se pogosto ne ozirajo na naše predloge in ravnajo po svoje, ali pa upoštevajo neke (pre)glasne in obskurne prišepetovalce, ki se na razmere v zdravstvu malo ali nič ne spoznajo.
Sam sem vso aktivno delovno dobo občasno delal tudi pri drugih delodajalcih tako v osnovnem kot bolnišničnem zdravstvu. In k temu sem vzpodbujal tudi moje sodelavce, ker je to samo dobro in ker je bilo to v prid pacientom, moji matični ustanovi, ki sem ji pošiljal bolnike za zahtevnejše storitve in ustanovam, ki so pomoč potrebovale, pa same niso imele dovolj ustreznega kadra. Omenim naj samo ZD Kočevje, kamor smo hodili zdravniki raznih specialnosti. Tudi v matični ustanovi sem delal vsa mogoča dela, ki jih preprosto ni mogoče vnaprej predvideti niti meriti, kar bi vsaj bivši minister moral vedeti. To je bilo klinično delo sobnega zdravnika, inštrumentalna in funkcionalna diagnostika in še marsikaj drugega. In podobno so delali tudi moji številni kolegi. Bili so pa tudi taki, ki so oddelali le svojo 40-urno delovno obveznost in to je bilo vse. Zakaj niso delali več, je bilo več razlogov.
Jasno nam mora biti, da mora z večjimi potrebami iti z roko v roki poleg več denarja tudi večje število izvajalcev, pa najsi bodo to zdravniki, medicinske sestre, fizioterapevti itd., kar pa samo v lastni ustanovi preprosto ni mogoče, ker vsega potrebnega kadra ni dovolj in ni dovolj prostorskih zmogljivosti, nujno potrebnih aparatur, laboratorijskih zmogljivosti in vsega drugega, kar je potrebno za obravnavo bolnikov, pa tudi zdravih v preventivnih programih. Državni zavodi potreb po vseh zdravstvenih storitvah ne zmorejo in ga tudi nikoli niso zmogli.
Čakalne dobe niso posledica nedela, ampak povečanih potreb. Razlogov za to je veliko. Eden poglavitnih je verjetno tudi defenzivna medicina in ponavljanje preiskav. Temeljni problem pa je naš sistem zavarovalništva, ki nikakor ni to, kar bi moral biti, ampak je nekakšen samoupravni sklad, ki de iure zagotavlja mnoge pravice, de facto pa jih ne, ker jih ne more. In tu smo pri košarici pravic, ki nujno potrebuje spremembe.
Upam si trditi, da bomo zdravnike v prihodnosti (vključno z upokojenci) še rotili, naj delajo več, samo da bi zadostili potrebam po zdravstvenih storitvah. Ampak prej bomo zopet naredili neki eksperiment, potem pa bo, pa bo. Če hočemo slediti potrebam za večjo dostopnost in kakovost, potem nam demagoški ukrepi ne bodo pomagali, še manj pa, če so ti prehitri in ne dovolj premišljeni. Zato predlagam, da umirimo škodljivo in nevarno retoriko, ker to vodi le k poslabšanju razmer v zdravstvu.
prim. dr. Marjan Fortuna, Kranj
