Prekomerni turizem prinaša dobičke, vendar škoduje okolju, dviga cene nepremičnin, obremenjuje infrastrukturo in sproža družbene napetosti zaradi prizadetosti lokalnega prebivalstva. V sezoni se namreč število lokalnega prebivalstva pogosto tudi podvoji. Poleg turističnih destinacij, kot so Benetke, Barcelona, Dubrovnik itd so zaradi prekomernega turizma prizadeta tudi turistični kraji nerazvitih držav. V Tanzaniji oblast iz komercialnih namenov vzpostavlja turistične safari rezervate. Prisilno izseljujejo avtohtono prebivalstvo Masajev, preprečujejo jim dostop do tradicionalnih izvirov vode in pašnikov, uničujejo kulturno bogastvo, ukinjajo ozemeljske pravice in celo volilno pravico.
Prekomerni turizem je prisoten na vseh poseljenih kontinentih. Najdemo ga tudi na obeh skrajnih točkah, na Antarktiki in Arktiki. Na te destinacije vozijo množice turistov s potniškimi križarkami ne glede na proteste okoljskih organizacij. Vrhunec prekomernega turizma predstavlja vesoljski turizem. Sestavljajo ga suborbitalni poleti (nekaj minut breztežnosti), orbitalni poleti (nekaj dni v vesolju) in medplanetarni poleti (Luna, Mars), ki so še v razvojni fazi. Vesoljski turizem je omogočilo dolgoletno osvajanje vesolja, ki je v tam pustilo neverjetno količino vesoljskih odpadkov. Štejejo kar 130 milijonov kosov in od tega 36.500 kosov večjih od 10 cm. Prekomerni turizem nastopa tudi v povezavi z eksponentno rastjo števila športnih prireditev.
Na pogubne učinke modela eksponentne rasti so znanstveniki opozorili že sredi sedemdesetih let 20. stoletja. V objavljeni študiji Meje rasti so objavili na podatke oprta znanstveno utemeljena opozorila in napovedi, da negativni učinki eksponentnega modela že presegajo njegove pozitivne učinke. Opozorili so, da je danes osrednji problem pokrivanje potreb vsega prebivalstva, ne pa (eksponentna) rast dobička in njegova delitev. Izpostavili so, da je glavni razvojni dejavnik zmanjševanje družbene neenakosti.
Vendar se je prav v času objave te znanstvene študije začel s procesom postopne liberalizacije trga in kapitala, privatizacije naravnih virov in javnih storitev ter deregulacije poslovanja vzpostavljati neoliberalni sistem. Njegove temeljne vrednote so denar, profit, kapital in bogastvo, ne pa blaginja prebivalstva. Namesto procesa zmanjševanja neenakosti in enakomernega razvoja sveta se je uveljavil proces nepravične nelegitimne razdelitve bogastva sveta (razmerje 1:99).
Neoliberalizem vzpostavlja odnose, ki so v navzkrižju s sistemom človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Te se namreč začnejo uresničevati (in ugašati) na ravni osnovnih človekovih potreb (hrana, pitna voda, oblačila, bivališče, izobraževanje, zdravstveno in socialno varstvo), Neoliberalizem ne zagotavlja njihovega uresničevanja in jih celo zamejuje. V takšnem okolju ni mogoče zagotavljati družbene, materialne in okoljske blaginje prebivalstva. Prednost pridobivajo konservativne desničarske zamisli, napredni levičarski projekti pa so blokirani. Ali poznamo izhod iz takšnega navzkrižja?
Izhoda iz začaranega kroga neoliberalizma (še) ni videti. Iz historičnih podatkov lahko razberemo, da se življenjski ciklus družbenih sistemov resda krajša, vendar še vedno traja vsaj eno stoletje. Digitalna tehnologija in umetna inteligenca protislovij neoliberalizma ne rešujeta, temveč družbeno neenakost celo poglabljata. Osrednji problem je sistem upravljanja države. Volilno predstavniški sistem z dominantno vlogo političnih strank izključuje možnosti za omejevanje ideologije neoliberalizma. Spremembo lahko prinese le sistem upravljanja, ki temelji na legitimnosti družbenih odločitev, ki odpravlja vladavino političnega predstavništva. Verjetnost, da se bo to zgodilo, je odvisna od zakonitosti, ki krojijo družbene spremembe. Te določajo ekonomski, okoljski, politični, tehnološki, kulturni, demografski in globalni dejavniki. Dokler našteti dejavniki delujejo v korist neoliberalnega sistema in modela eksponentne rasti, bomo še vedno le govorili o odločilni vlogi človekovih pravic in temeljnih svoboščin, dejanske odnose v družbi pa bodo krojila pravila sistema neoliberalizma.
Janez Krnc, Litija